Text Size
Stališče Iz-hoda do totalnih ustanov je jasno zapisano že v manifestu. Totalne ustanove so zločini miru, ki ljudi zaznamujejo, odstranijo in zaprejo v posebne disciplinske prostore in so vir zlorab in ponižanja.
Ob predaji peticije zakonodajalcu želimo dodatno poudariti, da totalne ustanove v Republiki Sloveniji kršijo celo vrsto človekovih pravic in drugih mednarodnih dokumentov. Prav tako kršijo Slovensko ustavo in nekatere zakone. Ker se Slovenija in Evropska unija zavedata, da je potrebno postopno preoblikovati ustanove v skupnostne službe, sta v ta namen sprejele različne dokumente, vendar ti ostajajo zgolj črke na papirju. Skupina Iz-hod zahteva, da se začnejo spoštovati človekove pravice, ki jih zagotavljajo različne deklaracije in ustava in, da se začnejo uresničevati cilji različnih nacionalnih in mednarodnih programov.
Totalne ustanove kršijo vrsto človekovih pravic iz vseh najpomembnejših mednarodno pravnih aktov. Kršijo pravice iz:
Ravno tako delovanje totalnih ustanov ni v skladu z drugimi mednarodnimi programskimi dokumenti:
Splošna deklaracija človekovih pravic v 29. členu pravi, da ima vsakdo dolžnosti do skupnosti, v kateri je edino mogoč svoboden in popoln razvoj njegove osebnosti. Se pravi samo življenje v skupnosti lahko posamezniku in njegovim bližnjim zagotovi razvoj in kakovostnejše življenje. Poleg tega, da totalne ustanove onemogočajo človekov razvoj, kršijo še celo vrsto drugih človekovih pravic iz Splošne deklaracije človekovih pravic. Predvsem pravico do prostosti, ki jo zagotavljajo 3., 9. in 13. člen deklaracije o človekovih pravicah. Četudi totalne ustanove nimajo zaprtih oddelkov, pa s svojo oddaljenostjo od civilizacije onemogočajo ljudem prosto gibanje. Zavodi in druge zaprte ustanove z ljudmi ravnajo nečloveško in jih ponižujejo, kar krši pravico do osebne dignitete iz 5. člena deklaracije. V vseh zavodih je kršena pravica do zasebnosti iz 12. člena. Poleg prevelikega števila stanovalcev v sobah, vanje nemoteno, neprestano vdira osebje brez nikakršnega predhodnega opozorila. Tudi pregledovanje pošte ni redkost v tovrstnih ustanovah. Če že ni kršena pravica do sklepanja zakonske zveze (16. člen), pa je gotovo zelo omejena. Osebe, ki živijo v ustanovah običajno nimajo pravico do družinskega življenja, saj so prisiljeni živeti z večjim številom ljudi in ustanove družinam ne zagotavljajo svojega gospodinjstva1. Pravica do dela in pravica do enakega plačila za enako delo (23. člen) se v Sloveniji izključuje z življenjem v zavodu. Nihče, ki živi v zavodu ne dela. Če delajo znotraj zavoda, zato dobijo nagrado. Ta se razlikuje od zavoda do zavoda in je neprimerljivo nižja od plačila za delo v civilnem življenju. S tem so kršene tudi človekove pravice, ki izhajajo iz Mednarodnega pakta o ekonomskih socialnih in kulturnih pravicah (7. člen). Kršeni sta tudi pravici do izobraževanja (26. člen) in pravica prosto udeleževati se kulturnega življenja v skupnosti, saj jih zaradi oddaljenosti teh ustanov ni mogoče uresničevati.
Ravno tako totalne ustanove kršijo vrsto pravic iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (med drugim prepoved mučenja (3. člen), pravica do svobode in varnosti (5. člen), pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (8. člen), svoboda izražanja (9. člen), prepoved diskriminacije (14. člen)).
O področju duševnega zdravja in dezinstitucionalizaciji ter spodbujanju razvoja skupnostnih služb posebej govorijo še drugi evropski dokumenti; Deklaracija za področje duševnega zdravja za Evropo, Zeleno knjigo za izboljšanje duševnega zdravja prebivalstva – Pot k strategiji na področju duševnega zdravja za Evropsko unijo, Evropski pakt za duševno zdravje in dobro počutje in Resolucijo Evropskega parlamenta o duševnem zdravju.
Deklaracija za področje duševnega zdravja za Evropo pravi, da službe iz področja duševnega zdravja postopoma spreminjajo. Politika in službe prizadevajo za vključevanje in enakopravnost, da zagotavljajo storitve tudi v skupnosti in ne več zgolj v velikih institucijah. Podpisniki so prepričani, da je to pravilna smer in nujno potrebna. Deklaracija nalaga nacionalnim politikam prednostne naloge. Med njimi so tri neposredno povezane z dezinstitucionalizacijo:
kolektivna odprava stigamatizacije, diskriminacije in neenakopravnosti in podpora ljudem s težavami v duševnem zdravju in njihovim družinam, da lahko sodelujejo pri tem boju;
vzpostaviti in uresničiti celovite, povezane in učinkovite sisteme duševnega zdravja, ki bodo vključevale promocijo, preprečevanje, zdravljenje in rehabilitacijo, oskrbo in okrevanje;
prepoznati izkušnje in znanja uporabnikov in njihovih svojcev kot pomembno podlago pri načrtovanju in razvijanju služb za duševno zdravje.
V akcijskem načrtu deklaracije se med drugim ministrstva za zdravje držav članic zavezujejo k razvoju skupnostnih služb, ki bodo nadomestila velike institucije za ljudi dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, ki potrebujejo zelo intenzivno oskrbo in k uveljavljanju ukrepov, ki bodo ukinili nehumane in ponižujoče oblike oskrbe.
Zelena knjiga še bolj eksplicitno nalaga državam članicam zagon in nadaljevanje procesa dezinstitucionalizacije. Predlaga nekaj ukrepov za izboljšanje duševnega zdravja, med katerimi je tudi spodbujanje vključevanja duševno bolnih ali prizadetih oseb v družbo ter zaščita njihovih temeljnih pravic in dostojanstva. Zelena knjiga predlaga spremembo modela oskrbe in dezinstitucionalizacijo psihiatričnih služb kot način vključevanja in spodbujanja posameznika v družbo. Prav tako opredeljuje oskrbo v velikih ustanovah kot obliko oskrbe, ki lahko okrepi stigmo in izključi posameznika. Prisilne hospitalizacije opredeli prisilne hospitalizacije kot ukrepe, ki močno vplivajo na človekove pravice in predlaga, da se jih uporablja le kot zadnjo možnost, ko odpovedo vse ostale manj stroge alternative.
Evropski pakt za duševno zdravje in dobro počutje med prednostnimi ukrepi predlaga državam članicam razvoj služb za duševno zdravje, ki so dobro vključene v skupnost, postavljajo posameznika v središče in delujejo tako, da preprečujejo stigmatizacijo in izključevanje; spodbujanje aktivnega vključevanja ljudi s težavami v duševnem zdravju v skupnost, vključno z izboljšanjem njihovega dostopa do ustreznih priložnosti za zaposlitev, usposabljanje in izobraževanje; vključevanje ljudi s težavami v duševnem zdravju in njihovih družin ter negovalcev v ustrezne politike in postopke odločanja.
Resolucija Evropskega parlamenta o duševnem zdravju poudarja potrebo po jasnem in dolgoročnem načrtovanju vzpostavitve kakovostnih, učinkovitih, dostopnih in splošnih storitev za duševno zdravje v skupnosti in v ustanovah. Poleg tega Evropski parlament meni, da destigmatizacija duševnih bolezni vključuje opustitev uporabe invazivnega in nečloveškega ravnanja ter ravnanja, ki temelji na zapiranju ljudi v zavode in, da je treba spodbujati in podpirati dejavnosti za psihološko in socialno rehabilitacijo, ki bi jih izvajali manjši javni, zasebni ali javno-zasebni nastanitveni centri z dnevno ali neprekinjeno oskrbo, ki bi bili po velikosti in etičnih načelih podobni družinskim enotam ter bi bili v mestnem okolju, da bi varovance na vseh stopnjah terapevtskega in rehabilitacijskega procesa spodbujali k vključevanju.
Ugotavljamo torej, da vsi pomembnejši evropski dokumenti, ki jih je Slovenija podpisala, narekujejo premik v skupnost, razvoj skupnostnih služb in zapiranje zavodov, ki je nečloveški in krši večino človekovih pravic.
Če se ozremo na domačo zakonodajo lahko ugotovimo, da zapiranje v večje ustanove krši temeljne državljanske pravice, ki so zapisane v slovenski Ustavi. Ta namreč v 32. členu določa: »Vsakdo ima pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne. Ta pravica se sme omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države.« V ustanovah, ki jih je skupina Iz-hod poleti obiskala smo videli, da se kršijo tudi pravice in 34. in 35. člena Ustave, saj tam ljudje nimajo pravice do osebnega dostojanstva in varnosti in nimajo zagotovljenega varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic.
S sprejemom Zakona o duševnem zdravju smo pridobili pravni akt, ki regulira pravice ljudi s težavami v duševnem zdravju in jih varuje pri postopkih prisilne hospitalizacije. Zakon o duševnem zdravju v 17. členu določa: »Oseba ima pravico do varstva v socialnem in bivalnem okolju, ki je kar se da neomejevalno, in zdravljenja na najmanj omejevalni in vsiljivi način, ki je na razpolago, ob upoštevanju njenega zdravstvenega stanja in potreb po zagotavljanju varnosti drugih«. Zakon o duševnem zdravju sledi predlogom Zelene knjige in dovoljuje zapiranje na oddelke pod posebnim nadzorom le v skrajnih primerih, ko zdravljenja ni mogoče opraviti z drugimi blažjimi oblikami pomoči. Kljub navedbi zakona, se v praksi stvari še vedno niso spremenile in so ljudje še vedno zaprti na varovanih oddelkih tudi v primerih, ko bi bili blažji ukrepi možni. Tako lahko po enoletnem uvajanju Zakona o duševnem zdravju zatrjujemo, da tudi ta zakon ne bo brez posebnega nacionalnega plana in dodatnih ukrepov zagotovil premika v skupnosti.
Dezinstitucionalizacijo je pri nas narekoval že Nacionalni program socialnega varstva do leta 2005, ki je izpostavljal potrebo po postopnem razvijanju sistema individualiziranega financiranja in mehanizmov, ki bodo zagotavljali večji vpliv uporabnikov na načrtovanje in izvajanje storitev. Resolucija nacionalnega programa 2006 – 2010 to še dodatno eksplicira s ciljem izboljšanje dostopa do storitev in programov. Strategije za doseganje tega cilja naj bi bile spremeniti sistem financiranja in sredstva za plačljive storitve zagotavljati neposredno uporabnikom, uvesti enovit sistem dolgotrajne oskrbe s povezanimi zdravstvenimi in socialnimi storitvami za vse starostne skupine, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo in prenos izvajalske funkcije na področju socialnovarstvenih zavodov z države na druge subjekte (večja stopnja partnerstva države in lokalnih skupnosti ter civilne družbe in zasebnega sektorja). Ob koncu leta 2010 lahko ugotavljamo, da država cilja ni dosegla. Po zaključku projekta neposrednega in individualiziranega financiranja na koncu leta 2009, ni nikakršnega sistema financiranja, ki bi posameznikom zagotavljal neposredno plačevanje storitev in posredno življenje v skupnosti. Prav tako še vedno nimamo enovitega sistema dolgotrajne oskrbe. Predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo je sicer prestal javno razpravo, vendar nič ne kaže, da bo sprejet v letošnjem letu. V tem trenutku, ko se pripravlja nov Nacionalni program socialnega varstva in Nacionalni program duševnega zdravja, bi bilo gotovo smiselno ponovno razmisliti o ciljih in vanj zapisati smernice za dezinstitucionalizacijo. Zahteva skupine Iz-hod je, da nacionalna programa vsebujeta konkreten načrt dezinstitucionalizacije z akcijskim planom in časovno določenimi roki.
Dokument smo 19.10.2010 skupaj s Peticijo proti zapiranju v različne oblike ustanov predali predsedniku Državnega zbora RS dr. Pavlu Gantarju.
1 Če že kakšni ženski v zavodu uspe roditi otroka, je običajna praksa, da gre ta takoj po rojstvu v rejništvo ali posvojitev.
| < Prejšnja | Naslednja > |
|---|