Največja pomanjkljivost zakona o duševnem zdravju je, da je premalo sodoben in revolucionaren.
Zakonodaja, ki ureja duševno zdravje se namreč klasično ukvarja z dvema temeljnima vprašanjema, ki jih postavlja meščanska ureditev družbe kot družbe enakopravnih posameznikov. Prvo je vprašanje, kako zagotoviti subjektivnost tistim, ki jo zaradi norosti izgubijo, drugo, kako ravnati, ko predvidevamo, da je nekdo nevaren. Klasičen odgovor na ti vprašanji je, da tako osebo zaupamo skrbi psihiatra in da ga (preventivno zapremo). Ta klasičen odgovor je v preteklih desetletjih doživel veliko kritike in je postal nevzdržen. Čeprav (še) nimamo končnega odgovora, ki bi to ureditev nadomestil pa se kažeta dva trenda: krepitev moči uporabnika in izhod iz medicinskega modela duševne bolezni po eni strani, po drugi strani pa ukinjanje zaprtih prostorov kot odgovora na duševno stisko.
Zakon je v obeh pogledih prej konservativen kot napreden.
Na sramežljiv način uvaja zagovorništvo kot način krepitve moči in skupnostno obravnavo kot dopolnilo (ne kot alternativo) bolnišnični ali zavodski. Če naj bi zakon resnično spremenil zadeve na področju duševnega zdravja na boljše, bi moral radikalno ukiniti zapiranje in uporabo vsakršnih prisilnih sredstev, po drugi strani pa predpisati več antidiskriminacijskih ukrepov, ki bi omogočali vključevanje ljudi z duševno stisko v običajne družbene tokove. Tako pa zakon zapiranje po eni strani legalizira, po drugi pa vzpostavlja nekaj več mehanizmov varovanja pravic v postopkih zapiranja, uporabe prisilnih sredstev in sploh med bivanjem v ustanovi. Kljub temu, da ima zakon te pomanjkljivosti, pa je vseeno pomembna novost, na katero je javnost dolgo čakala. Je kompromis med zahtevo po zaščiti pravic uporabnikov služb duševnega zdravja in ohranjanjem strokovne moči, med naprednejšim skupnostnim modelom duševnega zdravja in tradicionalnim institucionalnim in med medicinskim in socialnim pogledom na duševno stisko. Kot tak prinaša po eni strani bistvene inovacije v naš prostor, hkrati pa tudi vsebuje protislovja in nedoslednosti.
Inovacije: obveznost odvetniške podpore uporabnikom v postopkih pred sodiščem, zastopništvo in zastopnik (prej znano kot zagovorništvo in zagovornik),nadzorovana obravnava v skupnosti in koordinator v skupnosti, obravnava v skupnosti in koordinator obravnave v skupnosti in Nacionalni program duševnega zdravja.
Poleg tega:jasno določi pravice, način omejevanja in ohranjevanja pravic med bivanjem v ustanovi, regulira tvegane načine zdravljenja,regulira uporabo posebnih (prisilnih) sredstev med bivanjem v zdravstveni ali socialni ustanovi in vzpostavi razliko med namestitvijo v bolnišnico in socialno varstveni zavod. Poleg generičnih protislovij, kot na primer med pomočjo in nadzorom, razumom in norostjo, prisilo in blaginjo ipd., ki jih skorajda neizogibno zakon, ki se ukvarja z duševnem zdravjem vsebuje, vsebuje tudi nedoslednosti in podvojitve, ki so rezultat kompromisa. Zakon omogoča različne razlage likov in procesov, ki jih zakon predpisuje.
Nedoslednosti in podvojitve bodo povzročile nejasnost ob izvajanju zakona in zapletle postopke, ki jih zakon predvideva. Najbolj očitno je podvajanje med vlogama in funkcijama: odvetnika in zastopnika,nadzorovane obravnave v skupnosti in obravnave v skupnosti in posledično med vlogama,koordinatorja obravnave v skupnosti in koordinatorja nadzorovane obravnave v skupnosti. Pri nalogah koordiniranja je pričakovati še dodatni zaplet in podvojitev tudi v tem, da je navadno koordiniranje vpeto v sistem socialnega varstva, nadzorovana obravnava pa v sistem zdravstvenega varstva. Ustavno sodišče je suspendiralo člene Zakona o nepravdnem postopku, ki so urejali sprejem proti volji v psihiatrično ali socialno ustanovo, ker je ugotovilo, da so neustavni v dveh elementih: v neenakosti orožij v postopku in v pomanjkljivih zahtevah po jasni utemeljitvi razlogov za pridržanje.
Zato je zakonodajalcu naložilo dvoje: da ima oseba v postopku zagovornika in da so razlogi za pridržanje, še posebej nevarnost sebi, drugemu ali premoženju natančno in jasno določeni. Zakon, ki je nastal, je prvo zahtevo upošteval, pri drugi pa ni opaziti napredka od prejšnjega zakona. Zakon namreč ne predvidi posebnih postopkov za ocenjevanje tveganja oziroma nevarnosti, ki naj bi izhajala iz duševne stiske posameznika. Po našem mnenju je to tudi glavna tako tehnična kot načelna pomanjkljivost. Odpravili bi lahko na dva načina. Prvi je radikalen, namreč tako, da bi zakon odpravil zapiranje ljudi z duševno stisko in nevarnost kot konstitutivni element zdravstvene ali socialne obravnave proti volji in tako vsaj formalno povrnil prosto voljo, ljudem, ki jih obravnava. Drugi je tehničen, ki bi znotraj obstoječe paradigme predpisal analizo tveganja kot način ugotovitve nevarnosti in tudi možnih načinov zmanjševanja tveganja.
