Italija je primer države, kjer je dezinstitucionalizacija bila uspešno izvedena

Dezinstiucionaliazcija v Italiji je povezana predvsem z delom Franca Basaglie in njegovih sodelavcev. Dezistitucionalizacija se v Italiji začela leta 1961, ko Franco Basaglia prevzame vodstvo Psihiatrične bolnice v Gorici. Tam začne z radikalnim preoblikovanjem psihiatričen bolnice. Odpravi elektrošoke, telesno oviranje s pasovi, bolnico preoblikuje v terapevtsko skupnost po zgledu Maxwella Jonesa, redno potekajo oddelčni sestanki, kjer so prisotni tudi uporabniki bolnice. Vse več pozornosti namenja potrebam in željam stanovalcev. Bolnica se je začela odpirati, stanovalci so začeli hoditi ven iz nje, vanjo pa so prihajali prostovoljci in sorodniki. Ker v Gorici ni bilo dovolj politične volje, ki bi omogočila zapiranje bolnice in vzpostavitev skupnostnih služb, se tam proces ustavi.

Tako leta 1978 v Italiji sprejmejo Basagliev zakon oziroma zagon 180, ki je še dandanes edini tovrsten zakon v Evropi in v svetu. Zakon prepoveduje prisilne hospitalizacije in druge prisilne ukrepe. Nalaga postopno zapiranje psihiatričnih bolnici in prepoveduje gradnjo novih. Obenem nalaga razvoj in vzpostavitev služb kot so centri za duševno zdravje v skupnosti, ki bodo zagotavljali vso podporo in oskrbo, ki jo potrebujejo ljudje z dolgotrajnimi stiskami in preprečevali hospitalizacije. Zakon dovoljuje psihiatrične oddelke v splošnih bolnicah, ki ne smejo imeti več kot petnajst postelj. Samo v urgentnih primerih je dovoljena prisilna hospitalizacija, vendar jo mora poleg psihiatrov potrditi tudi župan. Taka hospitalizacija ne sme trajati več kot sedem dni in je dovoljena samo, če ne obstajajo skupnostne službe, ki bi lahko z posameznikom delale izven bolnice.

Od sprejetja zakon je minilo več  kot trideset let. V Trstu je v splošni bolnici povprečno na leto sprejetih 6 oseb, njihovo bivanje tam traja povprečno dva do tri dni. Tudi v splošni bolnici ni zaprtih oddelkov, edino prisilno sredstvo, ki ga uporabljajo so zdravila. Trenutno iz območja Trsta ni nihče v zaporu s psihiatrično nalepko (diagnozo). Ni brezdomcev z psihiatričnimi nalepkami. Stopnja samomorilnosti je med najnižjimi v Italiji. Stroške za psihiatrično oskrbo so znižali za deset milijonov evrov. Dolgoletne izkušnje Tržačanov s terenskim in skupnostim delom so nam pokazale, da je skupnostna oskrba možna, še več, učinkovitejša kot institucionalna. Ravno, zaradi izkušnje iz Trsta in kasneje drugih delov Italije, lahko trdimo, da je zapiranje v totalne ustanove še večji zločin, saj poznamo oblike oskrbe, ki so bolj učinkovite in ne kratijo pravice do osebnega dostojanstva in življenja v skupnosti.