Text Size
SlovenščinaEnglish (United Kingdom)

Največja problematične točka institucij je kršenje temeljnih in osnovnih človekovih pravic. Tovrstne ustanove ne nudijo kvalitetnega in celovitega zdravljenje oziroma pomoči, so totalne – človeku sicer nudijo hrano, posteljo, pogoje za osebno higieno, delovne terapije, zdravstveno oskrbo itd. V institucijah – npr. raznih posebnih zavodih se sčasoma zbrišejo človekove vsakdanje vloge (npr. vloga sodelavke, mame, ljubice, gospodinje, vrtičkarice, košarkašice ipd.), življenje v instituciji prinaša novo vlogo – vlogo bolnika. Človek postane pasiviziran, na voljo mu je veliko časa, ki je večkrat namenjen čakanju (na zajtrk, jemanje zdravil, izdelovanje glinenih pepelnikov in podobnih izdelkov – to naj bila delovna terapija, čakanje na pogovor s psihiatrom ipd.). Življenje v totalni ustanovi človeka opustoši, razosebi in mu velikokrat vzame dostojanstvo ter občutek vrednosti.

Iz zgodb, ki so mi jih povedali ljudje s težavami v duševnem zdravju, ki so bili velikokrat prisilno ali prostovoljno hospitalizirani in so živeli v različnih zavodih, pa sem največkrat razbrala njihovo nezadovoljstvo nad osebjem – strokovna drža osebja je velikokrat odvisna od osebne naravnanosti le-tega. Še več, poznam veliko ljudi, ki so s strani osebja v psihiatričnih bolnišnicah doživeli več oblik nasilja – psihičnega, fizičnega in celo spolnega. Najpogosteje gre za različne oblike poniževanja in nečloveškega odnosa. Na primer: medicinska sestra sili bolnico brez zob jesti jabolko, na postelji zvezanega moškega, osebje snema s telefonom, psihiatrinja mlademu moškemu, ki je bil prvič hospitaliziran govori, da najbolje, da pusti šolo in se upokoji - živi mirno, brez naporov. Veliko je primerov, ki kažejo, da tovrstne institucije ne zdravijo. Kdo si želi zdravljenja in pomoči takšne oblike?

Oddaj komentar

Varnostna koda
Osveži

Vsebina

JoomlaWatch Stats 1.2.9 by Matej Koval

Prijavi se