Pomembne alternativne oblike institucijam

Alternativnih oblik institucijam je veliko. V bistvu se zavzemamo za razpredeno mrežo različnih služb, ki lahko odgovorijo na različne potrebe ljudi, ki živijo zdaj v institucijah. Idealno bi bilo, da bi vsak imel svoj osebni načrt in osebni paket storitev, ki bi odgovarjal točno tistemu, kar človek potrebuje ali želi. Na ta način bi bil deležen prav tistih storitev, ki jih potrebuje in imel možnost uresničevati svoje osebne cilje.

 Katalog služb in storitev, ki bi jih ljudje potrebovali, je širok in pester. Katalog odgovorov na dolgotrajne stiske jih našteje skoraj tisoč. Za boljšo oskrbo so potrebne spremembe zakonodaje na različnih področjih, potrebna je boljša stanovanjska politika, potrebni so ukrepi za lažje vključevanje v svet dela, potrebna je večja decentralizacija služb in načrtovanje na lokalnih ravneh. Potrebni so drugačni organizacijski pristopi, predvsem je potrebno vključiti uporabnike na vseh ravneh kot dejavne udeležence odločanja, krepiti take oblike, ki bodo združevale različne službe v naporih za blaginjo uporabnikov, uvesti je potrebno več timskega dela, predvsem pa je potrebna reorganizacija in preobrazba ustanov v službe, ki bodo delovale na terenu, tam kjer ljudje živijo.

Konkretno v našem prostoru potrebujemo večjo pestrost različnih oblik, ki bodo omogočale stalno ali začasno namestitev, zaposlitev, potrebujemo društva, skupine za samopomoč, storitve podpore v različnih organizacijah, podporne službe v skupnosti (skupnostni centri, zavodi za oskrbo na domu, pisarne, timi, podporni krogi itn.), terensko delo, servise, posredne službe v podporo izvajanju storitev in programov (supervizija, evalvacija, menedžment). Poleg že uveljavljenih stanovanjskih skupin potrebujemo tudi varovana in oskrbovana stanovanja, začasne in prehodne oblike bivanja (prehodne hiše, zatočišča), poskusne namestitve z namenom osamosvajanja in celovito stanovanjsko oskrbo (stanovanjske zadruge, posredovalnice stanovanj). Ljudje z dolgotrajnimi stiskami potrebujejo pestre odgovore za krepitev družabnosti, poleg društev in skupin za vzajemno pomoč in samopomoč, potrebujejo še druge vzvode preseganja osamljenosti in obrobnosti. Potrebne so posebne službe, ki omogočajo delo in koristno preživljanje časa. Standardne rešitve so dnevni centri, varstvo, klubi, socialne zadruge, govorimo tudi o medgeneracijskih centrih, potrebno pa je tudi spodbujati vključevanje v take oblike, ki niso posebej namenjene ranljivim skupinam, npr. ljudska univerza, krajevna skupnost. Slednje so posebej pomembne, saj omogočajo integracijo uporabnikov in stike z ljudmi, ki nimajo nalepke (uporabnikov ali strokovnjakov). Vzpostaviti je potrebno tudi psihosocialno podporo v navadnih okoljih (npr. sindikat, delovno mesto) in razvijati multidisciplinarne, preselitvene, zagovorniške time v socialnih in zdravstvenih službah. Terenske službe in mobilne službe je potrebno razviti in jih podpreti z elektronskimi možnostmi sporočanja, povezovanja, varovanja in naročanja storitev.

Potrebno je razvijati programe, ki bodo pomenili vključevanje. Službe duševnega zdravja in prostovoljci bi lahko organizirali družabne dejavnosti, izlete, piknike, počitnice, praznovanja rojstnih dni, rekreacijo, zabave. Kažejo se potrebe za programe, ki bodo v podporo gospodinjskemu delu, družabništvu in organiziranju prostega časa. Zamislimo si lahko projekte podpore naravnim pomočnikom oz. ljudem, ki v skupnosti glede na svoj položaj (točajke, frizerke ipd.) spontano, a sistematično, pomagajo ljudem, so jim v oporo, tudi projekte vključevanja uporabnikov v skrb za druge, pridobivanje ponudbe za delo ipd.

Da bi odgovorili na potrebe uporabnikov, je treba zavarovati njihove pravice; potrebni so posebni ukrepi (na ravni zakonodaje, strokovne etike, pravil delovanja). Potrebni so ukrepi antidiskriminacije, izboljšanja delovne varnosti in varnosti nasploh kot tudi glede finančnih ukrepov, dajatev uporabnikom. Glede na prikrajšanost uporabnikov in hendikepe, ki jih imajo, je potrebna antidiskriminacija (npr. pri ohranjevanju ali pridobivanju delovnega mesta, prednosti pri kandidiranju za stanovanja).

Uporabniki morajo imeti enake pravice do tveganja, do svobodnega odločanja, pravico do svojega sveta in norosti. Ker so izpostavljeni delu služb, je pomembna pravica do zasebnosti, v ustanovah pa je potrebna pravica do zagovorništva in za zagotavljanje osebne svobode tudi prepoved prisilnih sredstev in zapiranja. V zvezi z odvisnostnim položajem uporabnikov pa je pomembna tudi pravica do samostojnosti, tudi ko so v odvisnem položaju. Za svojce pomembno, da jim zakonodaja omogoči razbremenitev na delovnem mestu za skrb za svojca oziroma povračilo ali nadomestilo za delo, ki ga namenijo skrbi za svojca. Sicer pa je treba zavarovati delovno mesto uporabnikov in omogočiti legalne dodatne zaslužke (upokojencem in bolnikom) in fleksibilnost glede nadomestnih in prehodnih statusov.

Denarne pomoči uporabniki ne potrebujejo samo za preživetje, temveč tudi za doseganje življenjskih ciljev in vključevanje v družbo. Brez denarja je govor o vključevanju brez materialne osnove. Zato so potrebne višje denarne pomoči za uporabnike, (delno) financiranje svojcev in denar za plačevanje pomoči. Denar je potreben, ker ga praviloma uporabniki ne zaslužijo dovolj. Denar bi lahko zaslužili z opravljanjem del, ki jih že taka opravljajo v organizacijah, ki so jim namenjene. Poleg denarnih pomoči lahko govorimo še o drugih denarnih dajatvah (državljanski dohodek, renta, neposredno financiranje storitev).

Formalna (in dejanska) zagotovitev varnosti je pomembna zaradi specifičnih ranljivosti uporabnikov (preprečevanje škodljivih pogodb z osebami z demenco, duševno stisko, prizadetostjo; družinsko nasilje – prepoved stikov). Bolj kot fizična varnost je pomembna socialna varnost (pravico do dostopa do zdravljenja, stabilni bivalni pogoji).

Predvsem pa je potrebno razviti cel nabor osebnih storitev podpore in pomoči. V ta sklop sodijo spodbujanje, podpora, omogočanje, zagotavljanje, konkretne usluge, informiranje, spremljanje, pomoč, načrtovanje, koordinacija in izvedba dejavnosti. Ljudje v stiski potrebujejo konkretno in osebno pomoč na področju dela (npr. pisanje prošenj za delovna mesta, pri vrednotenju dela, zaposlitvi), pri denarnih zadevah (pri opravljanju preprostih denarnih transakcij, uporaba bankomata, klika, pa tudi pri preprečevanju zadolževanja in upravljanjem z denarjem), pri urejanju formalnih in upravnih zadev (tudi prijava kaznivega dejanja), pri gospodinjskih zadevah (vzdrževanje čistoče stanovanja oziroma pri splošni organizaciji gospodinjstva, pri opravkih, otroškem varstvu in vzgoji). Pomembno pomoč uporabniki potrebujejo pri stikih z drugimi (svojci, prijatelji, ljudmi izven ustanov) na različnih točkah (pri vzpostavljanju, navezovanju, obnavljanju stikov) in z različnimi nameni oziroma kot odgovori na potrebe po stikih, po gotovosti, smislu, razbremenitvi in pri življenju skupaj. Poleg konkretne pomoči pri stikih je potrebna tudi pomoč pri medosebnih zapletih (ali razpletih), kot je na primer destigmatizacija dogodkov, preinterpretiranje ekscentričnosti v dejavnostih prostega časa, poravnava škode, omogočanje umika (opogumljanje, sredstva – stanovanje, denar, prevoz), pri ravnanju z nasiljem, na način družinskih intervencij in dogovorov ali zgodnjih intervencij v situacije, kjer se utegnejo stvari stopnjevati. Osebna pomoč je lahko namenjena preseganju osebnih značilnosti, ki onemogočajo vključevanje v dejavnosti, npr. pomoč v krizi, krizni menedžment v finančnih in družinskih krizah (tudi na posameznih segmentih krize), pri osebnih zadevah (ljubezen in navezanost), odločitvah (o opuščanju škodljivih navad in nevarnih dejavnosti – npr. vožnja z avtomobilom pod vplivom alkohola, v maničnem stanju), osebnih težavah (orientacija v prostoru, življenju, ukvarjanje s paranojo, organiziranje časa ipd.). Posebna vrsta osebne pomoči (ki jo tudi presega) je pomoč, ki je potrebna pri prehodih (obredi prehoda, novi začetki, vzpostavljanje samostojnega življenja, preselitve, iskanje stanovanja ipd.). Podobno je potrebna pomoč pri vključevanju (v dejavnosti, prosti čas, v dejavnosti oskrbe itn.) in zagotavljanje varnosti (npr. odstranitev groženj, vzdrževanje stikov ali nadzora med tvegano dejavnostjo – npr. javljanje s poti, telefonski stiki ipd). Potreba po pomoči je tudi v vzpostavljanju mehanizmov pomoči (npr. skupni projekti pomoči, spremljanje kariere uporabnika, tudi vnaprejšnja navodila, npr. po zgledu psihiatrične oporoke).