Stališče Iz-hoda do totalnih ustanov je jasno zapisano že v manifestu. Totalne ustanove so zločini miru, ki ljudi zaznamujejo, odstranijo in zaprejo v posebne disciplinske prostore in so vir zlorab in ponižanja.
Ob predaji peticije zakonodajalcu želimo dodatno poudariti, da totalne ustanove v Republiki Sloveniji kršijo celo vrsto človekovih pravic in drugih mednarodnih dokumentov. Prav tako kršijo Slovensko ustavo in nekatere zakone. Ker se Slovenija in Evropska unija zavedata, da je potrebno postopno preoblikovati ustanove v skupnostne službe, sta v ta namen sprejele različne dokumente, vendar ti ostajajo zgolj črke na papirju. Skupina Iz-hod zahteva, da se začnejo spoštovati človekove pravice, ki jih zagotavljajo različne deklaracije in ustava in, da se začnejo uresničevati cilji različnih nacionalnih in mednarodnih programov.
BUDAPEST – In September of this year, the Bulgarian prosecutor launched a homicide investigation into the deaths of 238 children with disabilities, who had been living in state institutions in Bulgaria. The children died over the past decade from malnutrition and starvation, treatable infections, pneumonia, “accidents,” and neglect. Of the 238 cases, 149 children died in the institutions where they lived rather than in a hospital, raising alarm about why, on the brink of death, a child was not transferred immediately to a hospital intensive-care unit.
Abuse and neglect are not unique to Bulgaria. Successive governments across central and eastern Europe are responsible for a systemic failure to provide adequate support to families with disabled children, often resulting in abandonment and institutionalization. Without a stimulating family or family-like setting, such children cannot develop their full potential. Institutions cause deterioration in a child, even where neglect and abuse are absent.
V ZDA je bila bolnišniška psihiatrija v 70. letih močno kritizirana, da prehitro in nezanesljivo diagnosticira hude oblike duševnih motenj, npr. shizofrenijo in da sploh ne razlikuje zdravo od bolnega. Rosenhan (1973) je dokazoval, kako vprašljive so tovrstne kategorije (normalno – nenormalno, zdravo – bolno…).
Rezultate spodaj opisanih eksperimentov je objavil v članku z naslovom "Being sane in insane places". Izšel je v odmevni ameriški znanstveni reviji Science in dvignil veliko prahu. Zaključek je bil ta, da v psihiatričnih bolnicah ne moremo razlikovati duševno zdravega od duševno bolnega. Bolnišnica ustvarja svojo lastno realnost, v kateri zlahka pride do napačnega razumevanja vedenj.
Eksperiment 1: Ali bi se lahko zgodilo, da ne bi prepoznali zdravih ljudi v »norišnici«?
Dezinstiucionaliazcija v Italiji je povezana predvsem z delom Franca Basaglie in njegovih sodelavcev. Dezistitucionalizacija se v Italiji začela leta 1961, ko Franco Basaglia prevzame vodstvo Psihiatrične bolnice v Gorici. Tam začne z radikalnim preoblikovanjem psihiatričen bolnice. Odpravi elektrošoke, telesno oviranje s pasovi, bolnico preoblikuje v terapevtsko skupnost po zgledu Maxwella Jonesa, redno potekajo oddelčni sestanki, kjer so prisotni tudi uporabniki bolnice. Vse več pozornosti namenja potrebam in željam stanovalcev. Bolnica se je začela odpirati, stanovalci so začeli hoditi ven iz nje, vanjo pa so prihajali prostovoljci in sorodniki. Ker v Gorici ni bilo dovolj politične volje, ki bi omogočila zapiranje bolnice in vzpostavitev skupnostnih služb, se tam proces ustavi.
Največja problematične točka institucij je kršenje temeljnih in osnovnih človekovih pravic. Tovrstne ustanove ne nudijo kvalitetnega in celovitega zdravljenje oziroma pomoči, so totalne – človeku sicer nudijo hrano, posteljo, pogoje za osebno higieno, delovne terapije, zdravstveno oskrbo itd. V institucijah – npr. raznih posebnih zavodih se sčasoma zbrišejo človekove vsakdanje vloge (npr. vloga sodelavke, mame, ljubice, gospodinje, vrtičkarice, košarkašice ipd.), življenje v instituciji prinaša novo vlogo – vlogo bolnika. Človek postane pasiviziran, na voljo mu je veliko časa, ki je večkrat namenjen čakanju (na zajtrk, jemanje zdravil, izdelovanje glinenih pepelnikov in podobnih izdelkov – to naj bila delovna terapija, čakanje na pogovor s psihiatrom ipd.). Življenje v totalni ustanovi človeka opustoši, razosebi in mu velikokrat vzame dostojanstvo ter občutek vrednosti.
Alternativnih oblik institucijam je veliko. V bistvu se zavzemamo za razpredeno mrežo različnih služb, ki lahko odgovorijo na različne potrebe ljudi, ki živijo zdaj v institucijah. Idealno bi bilo, da bi vsak imel svoj osebni načrt in osebni paket storitev, ki bi odgovarjal točno tistemu, kar človek potrebuje ali želi. Na ta način bi bil deležen prav tistih storitev, ki jih potrebuje in imel možnost uresničevati svoje osebne cilje.
Katalog služb in storitev, ki bi jih ljudje potrebovali, je širok in pester. Katalog odgovorov na dolgotrajne stiske jih našteje skoraj tisoč. Za boljšo oskrbo so potrebne spremembe zakonodaje na različnih področjih, potrebna je boljša stanovanjska politika, potrebni so ukrepi za lažje vključevanje v svet dela, potrebna je večja decentralizacija služb in načrtovanje na lokalnih ravneh. Potrebni so drugačni organizacijski pristopi, predvsem je potrebno vključiti uporabnike na vseh ravneh kot dejavne udeležence odločanja, krepiti take oblike, ki bodo združevale različne službe v naporih za blaginjo uporabnikov, uvesti je potrebno več timskega dela, predvsem pa je potrebna reorganizacija in preobrazba ustanov v službe, ki bodo delovale na terenu, tam kjer ljudje živijo.