Področje zdravil obljublja velik napredek pri teh zdravilih, govorijo o ravnovesju kemikalij v možganih, hkrati pa ni povsem jasno, kako in zakaj zdravila delujejo. Nenehno se pojavljajo nova zdravila v novih oblikah, kljub temu da ne vemo, zares kako delujejo in kaj pravzaprav zdravijo.

Vedno bolj v zvezi z zdravili govorimo o biološkem nivoju, pozabljamo pa na vse drugi ravni delovanja in učinkovanja (čustveno, socialno, doživljajsko, fizično…). Tako tablete postajajo edini način delovanja v neki stiski.

Tablete so instant rešitev, odgovor na neko stisko, ki je v resnici obsežnejšnega in širšega značaja. 

Izkušnje jemanja zdravil so tako pozitivne kot negativne. Zdravila seveda nekaterim pomagajo in sami pravijo da brez njih ne bi mogli funkcionirati. Pojavlja pa se veliko neprijetnih posledic. Te bi lahko razdelili na posledico samega jemanja zdravil druge pa na stranske učinke.

 

Zaradi samega način delovanja zdravil so ljudje zelo otopeli, veliko časa rabijo ljudje da se spet »normalizirajo« po tem ko prenehajo jemati tablete. Motorika in pa tudi celotno delovanje in razmišljanje se upočasni, nenenho se počutijo utrujene in zaspane, težko je razmišljati, obstati na miru itn.

Stranskih učinkov je cela vrsta od tresenja, tikov, tardivne diskinezije, nezmožnosti kontroliranja požiranja sline, bolezni srca in ožilja, napadov, epilepsije,…..

Kritika se nanaša predvsem na vzdrževalni model, ki je sedaj v uporabi. V tem modelu se zdravila praviloma ne zmanjšujejo in večina ljudi ki se zdravi jih jemlje celo življenje. Profit farmacije pri izdelovanju psihofarmakov je ogromen, zato je težko pričakovati da tu ne bi bilo zlorab, težko je nadzorovati in zelo vprašljiva so nagrade med farmacevtskimi korporacijami in psihiatri. Poleg tega se večina uporabnikov strinja da so premalo informirani o psihofarmakih. Zelo malo jim povedo o delovanju, učinkih, stranskih učinkih, zasvojenosti, prenehanjum posledicah.

Predlaganih je bilo kar nekaj izboljšav.

Prehod iz vzdrževalnega modela v bolj krizni model, kjer bi človek zdravila dobil v neki krizni, akutni fazi, samo dokler je res nujno in kmalu tudi prenehal jemati. Hkrati pa lahko začeli iskati druge možnosti, rešitve.

Kadar se uporabniki ne strinjajo z nadaljevanjem jemanja tablet, bi morali imeti pravico do postopnega varnega zmanjševanja v dogovoru s psihiatrom.

Radi bi imeli več vpliva na njihova zdravila, radi bi da se upošteva njihove izkušnje in želje.

Po neki krizni situaciji bi morali takoj začeti iskati rešitve, ki bi omogočale postopno prenehanje in zamenjavo psihofarmakov z drugimi oblikami pomoči (alternative zdravljenju, meditacija, bioenergija, psihoterapija,…..)

Omogočiti bi morali biti svetovalne pogovore, urejanje okoliščin za lažje soočanje s krizami in druge pogoje za dostojno življenje.

Ločit bi morali postopek pridržanja in jemanja zdravil - če človek v neki situaciji ogroža druge ali sebe, je postopek pridržanja lahko pogojno opravičljiv, dokler ta faza ne mine, s tem pa ne more biti upravičeno na njem eksperimentirati  z zdravili brez njegovega dovoljena in dogovora z njim.

Predpisovanje bi tudi morali biti krajše in bolj ciljano. Zdravila se sedaj pišejo zelo na splošno, tudi psihiatri sami priznavajo da je ciljanje zaenkrat nemogoče, psihofarmaki omrtvičijo ali umirijo vedno precej velik del možganov ki je odgovoren za veliko več funkcij, kot tiste ki so »problemat