Text Size
Gostje okrogle mize so bili Mateja Nagode, Maja Zupančič, Jože Primožič in Katja Vipotnik.
Zakon o osebni asistenci naj bi omogočil ljudem vrnitev v skupnost. Tovrstne storitve so se do sedaj izvajale mimo zakonodaje, večinoma preko javnih del, organizirala pa so jih razna društva s področja hendikepa. Osebnih asistentov je bilo v preteklih letih približno 400, nova zakonodaja pa bo omogočila širitev.
Diskusija je opozorila na potrebo, da so osebne asistence deležni tudi ljudje z dolgotrajno duševno stisko, vendar na povsem drug način, z drugačno vsebino. Naloga osebnih asistentov bi morala biti tudi posredovanje med človekom, ki ima duševno stisko, in njegovo okolico.
Udeleženci okrogle mize so izrazili dvom, ali je poseben zakon sploh potreben. Zakaj osebna asistenca ni redni del zakona o dolgotrajni oskrbi? Zakon o dolgotrajni oskrbi ima predvidene tovrstne storitve (osebni pomočnik), ki pa so preveč omejene, zato so za nekatere ljudi z ovirami sprejeli poseben zakon. Posledica je, da bodo upravičenci do osebnega pomočnika bistveno diskriminirani v primerjavi z upravičenci do osebnega asistenta. Gre predvsem za stare ljudi, ljudi z duševno stisko, duševno manj razvite.
Spregovorili smo tudi o tem, da bi bilo za krepitev moči nujno, da bi bili uporabniki vsaj menedžerji ali celo delodajalci osebnih asistentov, ne pa da to vlogo prevzemajo društva in zavodi. Osebne asistente je potrebno izobraževati, predvsem je pomembna njihova vrednostna usmerjenost in etika udeleženosti. Izraženo je bilo mnenje, da je najboljši vzvod za podporo osebnih asistentov neposredno in individualizirano financiranje, saj to omogoča večjo variabilnost izvajanja, pa tudi združevanje manjših skupin uporabnikov v nekakšne zadruge, ki bi omogočale bolj smiselno izrabo časa asistentov.