Text Size
Gostje na okrogli mizi so bili Bodgan Dobnik (predsednik Društva Ozara), Petra Videmšek (Fakulteta za socialno delo), Nika Cigoj Kuzma (predsednica Društva Mostovi), Borut Kočar (član Društva Mostovi), Joc Podlesnik (član Društva Mostovi), Zdenka Kosar (vodja stanovanjskih skupine v Ozari), Vito Flaker (Fakulteta za socialno delo).
Bogdan Dobnik je kot gostitelj na začetku predstavil delo Društva Ozara ter izpostavil problematiko, ki se tiče stanovanjskih skupin. Društvo Ozara izvaja tri programe: program stanovanjskih skupin, program zaposlitvene rehabilitacije ter program dnevnega centra. Pri financiranju programov se soočajo s problemom financiranja, saj obstajajo za pridobitev kakšne investicije nerealni pogoji (120 ljudi /enega zaposlenega). V Ozari se prizadevajo za večanje vpliva uporabnikov na delovanje društva, s tem jih imajo v upravnem odboru, prav tako soodločajo pri izbiri novega zaposlenega. Bogdan meni, da je glavni problem povezan z prehodnostjo stanovalcev v stanovanjskih skupinah neustrezno financiranje, težave pri zaposlitvi ter premajhna podpora v skupnosti. Zdenka Kosar, ki dela kot vodja stanovanjskih skupin v Ozari, prav tako meni, da je glavni problem v sistemu financiranja s strani države. Potrebne so mobilne službe, ki bi omogočale uporabnikom podporo v njihovem domačem okolju. Izpostavila je tudi problem kvalitete kadra, saj bi morali zaposleni nastopati v različnih vlogah: od gospodinjskega pomočnika, zdravstvenega delavca, socialnega delavca. Usposobljeni bi morali biti tudi za terapevtsko delo.Joc Podlesnik, uporabnik stanovanjske skupine Šenta, je izpostavil problem prehodnosti stanovanjske skupine in samostojnosti. Poleg finančnih sredstev je problem tudi v zaposlitvi. V stanovanjski skupini je že 15 let in si zelo želi iti v samostojno stanovanje, vendar za to žal ni ustvarjenih pogojev.
Borut Kočar, tako kot njegov predhodnik stanovalec v stanovanjski skupini, prav tako meni, da je težava v financiranju. Problem je tudi v podpori, ki jo je zunaj stanovanjske skupine težje dobiti, ker še ni razvitih podpornih služb. V individualnem načrtu bi bilo potrebno razviti tudi cilje, ki naj bi se še bolj osredotočili na samostojno življenje uporabnika iz okvira stanovanjske skupine ali druge oblike institucije.
Petra Videmšek, ki je z Niko Cigoj naredila raziskavo na temo prehodnosti stanovanjskih skupin, je na podlagi raziskave predstavila podatke ter ugotovitve. Večina ljudi se vključi v stanovanjsko skupino na predlog družine (55%), sledijo zavodi (18%) ter navladne organizacije (17%). Glavni problemi pri preselitvi stanovalcev iz stanovanjske skupine so dejstvo, da čas bivanja ni določen, pomanjkanje finančnih sredstev, strah pred osamosvojitvijo ter potreba po zaposlitvi. Repliko na te podatke je dal Vito Flaker, ki predlaga, da bi bilo obdobje bivanja v stanovanjski skupini od enega do treh let. Prav tako bi morali zagotoviti večji vpliv uporabnika pri individualnem načrtovanju, vzpostaviti bi morali Uporabniško univerzo ter skupnostne centre in krizne time.
Na predlog vseh udeleženih je na okrogli mizi nastala Ptujska deklaracija PRE-HODA. Uporabniki imajo pravico do samostojnega življenja, stanovanjske skupine pa so postale stalne bivalne enote za ljudi v njih. To je kontraproduktivno.
Razlogi za neučinkovitost obstoječih stanovanjskih skupin so:
Predlogi možnih rešitev so:
Okrogla miza je bila zelo konstruktivna, saj so vsi udeleženi strinjajo s tem, da bi bilo potrebno preoblikovati stanovanjske skupine v prehodne. Nastale so tudi ideje, ki bi to prehodnost omogočile.