POVZETEK OKROGLE MIZE »MEDIKAMENTALIZACIJA SODOBNE DRUŽBE«, 19.7.2010

Gostje na drugi okrogli mizi, ki je potekala v Hrastovcu na temo Medikametalizacija sodobne družbe so bili Boštjan Slatnar, Vesna Švab, Darja Budja, Inge Mesarec ter Bogo Kranjc.

Boštjan Slatnar je predstavil sociološki vidik uporabe zdravil v sodobni družbi. V neoliberalizmu je pojem fleksibilnosti sestavljen iz treh vidikov, in sicer iz časa (kratkotrajne naloge, razmerja mobilnost), talenta oziroma potencialnosti in odrekanje zgodovini.Izpostavil je predvsem pojem potencialnosti. Pomembno pri tem pojmu je vzpon sociobiologije, ki razlaga vsakršno človekovo vedenje z geni ali nevrobiologijo. V skladu s to logiko obstajajo ljudje, ki imajo gen za potencialnosti in tisti, ki takega gena nimajo. Če vse reduciramo zgolj na potencialnost, to pomeni, da moramo skrbeti za svoje zdravje, za svoj izgled in, da smo odgovorni samo sebi. Rezultat tega je skrajna in totalna individualizacija in sprememba družbenih razmerij v ekonomska. Jasno je, da ljudje nismo taki in, ko nismo zadovoljni s sabo, se takoj pozdravimo z antidepresivi.  Razvoj nevroznanosti je pripeljal do ugotovitve o plastičnosti možganov, ki je prilična tradicionalni ekonomski teoriji. To je privedlo celo mnenja, da je kapitalizem edini sistem, ki omogoča popolen razvoj možganskih potencialov. Vesna Švab je predstavila nekaj podatkov povezanih z predpisovanjem zdravil v psihiatriji in v splošnih ambulantah. Podatki medicinske stroke kažejo na to, da zgolj 12 – 20 % ljudi, ki jim predpišejo antidepresive, kaže vse simptome, ki bi potrdili diagnozo depresije. Zdravniki poskušajo ugotoviti, kateri so ti ljudje in se odločajo po načelu, da raje predpišejo zdravila tudi tistim, za katere niso prepričani, da imajo vse simptome. Razlog za to je, da jih medicinska stroka uči, da antidepresivi pomagajo ljudem in zmanjšujejo stopnjo samomorov. Nekateri kazalci res kažejo, da različne preventivne akcije znižujejo stopnjo samomora, vendar so tu poleg zdravil pristoni tudi drugi dejavniki.

Večino (84 %) antidepresivov predpisujejo splošni zdravniki, le 4 % predpisujejo psihiatri. Razultati kažejo, da polovica ljudi, ki jim predpisujejo antidepresive, nimajo psihiatrične diagnoze. V zadnji petih letih se je prepolovilo predpisovanje benzodiazepinov, vendar se je podvojilo predpisovanje antidepresivov. Epidemološki problem je tudi predpisovanje antipsihotikov, saj imajo ta veliko škodljivih stranskih učinkov. Različnih vrst takih zdravil pa je vse več.

Darja Budja je argumentirala Vesnino trditev s tem, da se antipsihotike vse več predpisuje, ker jih je vedno več na voljo. Z večanjem števila zdravil, se veča število različnih diagnoz. Za vsako izmed diagnoz pa naj bi obstajalo drugo zdravilo.

Psihiatrija in medicina temelji na pristopu, da je človek stroj, ki se ga lahko popravi. Težava psihiatrije je v tem, da se duše ne da popraviti. Zdravila so zgolj obliži na rane, vendar je potrebno iskati vzroke drugje, v družbenih odnosih.

Inge je predstavila delo in zmanjševanje predpisovanja zdravil v Hrastovcu. Strokovni delavci so skupaj s stanovalci obiskovali psihiatre in se skupaj z njimi pogovarjali o zmanjševanju doze zdravil. Hkrati so stanovalce spodbujali k temu, da sami sebe opazujejo in povedo, katera zdravila jim ustrezajo in katera ne. Dodatno je zmanjšalo porabo zdravil v Hrastovcu preseljevanje ljudi v stanovanjske skupine. Tretji razlog za zmanjanje porabe zdravil je bil ta, da poskušajo težave reševati najprej sami, šele na koncu se obrnejo na psihiatra, poskušajo z različnimi pristopi in timskim delom.

Bogo je pozval predstavnike socialnega varstva in psihiatrijo, da se združijo in poskusijo sodelovati v korist uporabnikov.

Ob diskusiji je Vito Flaker dodal, da so zdravila prodajna roka neoliberalizma in neohedonizma. Zdravila so zelo podobna denarju. Poleg tega, da kondenzirajo kemijo, kondenzirajo tudi znanje, ki so ga razvijali v laboratorijih. Zdravniki so posredovalci in razlagalci tega znanja. Denar simbolizira zaupanje med ljudmi. Zdravila sicer niso menjalno sredstvo, ampak vzdržujejo neke odnose med zdravnikom in stanovalcem.

Farmacevtski industriji ni v interesu dezinstitucionalizacija. Zanje je pomembno, da se prodajajo zdravila. V zavodih se porabi več zdravil, saj se včasih uporabljajo tudi za pomiritev stanovalcev. Po drugi strani farmacija včasih podpira projekte dezinstitucionalizacije. Tu se postavita dve vprašanji:

1. Ali je res, da farmaciji ni v interesu dezinstitucionalizacija?
2. Ali zdravila res ohranjajo odnos med pacientom in zdravnikom tudi v skupnosti?

Morda odgovori na ta vprašanja niso tako pomembni, vendar je pomembno, da se tudi ljudje, ki niso zdravniki, morejo z zdravili ukvarjat. Jasno je, da se danes brez kemije ne da živeti. Za nas je važno, da se ljudje naučijo z njimi živeti in, da se raziskuje učinkovanje zdravil v dialogu in se jih jemlje kot izkustvene strokovnjake.