Text Size
Četrtek, 22. julija
Pot je bila zabavna, med hojo smo se imeli lepo. To mi je privabilo spomin na prvo etapo do Blaguškega jezera. Takrat se še nam stanovalci niso priključili, bilo nas je le sedem. Z nami je bil tudi pesnik Andrej Rozman Roza, ki se nam je dan prej v vsem svojem čaru izkazal na odru. Krenili smo na neznano pot in seveda brez zemljevida, tudi baterije v Rozinem fotoaparatu so se kmalu izpraznile. Po kakšni uri hoje smo hoteli ubrati bližnjico, s tem pa je pot postala daljša. Izmikali smo se električnim pastirjem, vsi pobudniki moškega spola so izkusili elektrošok (samo ugibamo lahko zakaj se ženskam to ni zgodilo). Vitu je zavibriralo mednožje, je opisal. Prebrodili smo deroče reke in zaraščene kotanje, skratka premagovali podeželske ovire. Na postanku smo si privoščili kavo, kjer smo bili deležni izrednega gostoljubja; gostje v Sveti Trojici nekaj veljajo. Na končni točki so se nekateri okopali in osvežili v toplem jezeru. Kulturna prireditev je prebudila zamrznjene strasti in na koncertu smo vsi noro plesali.
Tudi dan pred tem je prireditev uspela, prizorišče je bilo polno ljudi do desete ure zvečer. Stanovalci pa so morali prej v postelje. Zabava je imela grenak priokus: stanovalke in stanovalci iz zaprtega oddelka so na prizorišče zabave gledali skozi okna grajskih soban, roke so se obupno vile izza okenskih rešetk. Izjemno hvaležni smo umetnikom in umetnicam, ki so prišli solidarno nastopat, torej Rockheads, Roza, Matjaž Pikalo, Igor Bezget, Dušan Hedl s prijatelji, Rukola, Polona in Andrej, Barbara Gabriel hvala vam; hvaležna sem tudi svojim vzdržljivim nogam, ki so kljub natrgani ahilovi tetivi navdušile gledalke in gledalce z orientalskim plesom. Največje občudovanje pa zaslužijo stanovalke in stanovalci zavoda, ki so tudi stopili na oder, pokazali svoje talente; začutila se je odprtost. Bili smo skupaj, to je pomembno.
Monika Bohinec