Text Size
Sreda, 21. julija
Obiskali smo psihiatrično bolnišnico Ormož. Tam so nas lokalni prebivalci (s nepogrešljivo pomočjo Saške) zasuli s hrano in naši strahovi pred lakoto so bili zaman, bili smo siti do nosu. Dovolili so organizirati okroglo mizo, drugih svoboščin nismo mogli užiti. Pogovarjali smo se o alternativah prisile in zapiranja. Sodelovali so ljudje iz različnih strok, pogovor je potekal fluidno. Zaposleni pravijo, da uporabljajo prisilo v nujnih primerih, čemur pa skorajda ne morem verjeti, saj sem iz mnogih ust, ekspertov z izkušnjami, slišala grozljive zgodbe o nasilju in prisili ter nečloveških odnosih. Izhodnik, ki se nam je priključil, je pripovedoval o ormoški bolnišnici, osnova vseh pripovedi je bilo nasilje, manipulacija in hierarhični odnosi. Sprašujem se, ali lahko kljub vsem oviram, ki onemogočajo dezinstitucionalizacijo v sistemu zdravstvenega in socialnega varstva, sploh pomislimo, da bo kakšen medicinski center moči zmogel ponotranjiti idejo demokratičnega duševnega zdravja.
S psihiatrinjo Vesno Švab smo oblikovali in podpisali Ormoško deklaracijo, ki zahteva večjo vključenost in vpliv uporabnikov pri razvijanju skupnostnih oblik bivanja in zdravljenja. Gre za raziskovanje, izobraževanje, načrtovanje, izvajanje in evalvacijo neinstitucionalnih oblik bivanja in podpore. Alternative zapiranju in nasilju obstajajo. Želela bi, da se jih ne prezre in da se realnosti ravnanja z ljudmi v stiski ne prikriva in ne zavija v rožnato odejo. Pojem zdravja je pri nas sistemsko določen z močjo medicine. To ni prav, saj človeka definirajo tudi druge pomembne razsežnosti. Tukaj je enakopravno sodelovanje nujno. Zasnovala se je ideja o ustanovitvi uporabniške univerze; upamo da bo Iz-hod spodbudil mnoge ustvarjalne ideje zanjo, tudi pohod je konkretizacija neinstitucionalnega in pristnega vzdušja.
Monika Bohinec