Sreda, 4. avgusta

Od Doba do Šentvida pri Stični je 25 km. To je bila ena daljših etap. Na srečo nam je bilo vreme naklonjeno, tako da smo pravočasno prispeli v Center za zdravljenje bolezni otrok.

Gre za manjšo ustanovo, kamor nameščajo kronično bolne otroke. Nekateri imajo motnje v prehranjevanju (predvsem prekomerno težo), drugi z izločanjem, tretji potrebujejo naprave za dihanje, dializo ipd. V ustanovi jim nudijo oskrbo bolezni, prav tako pa jih tudi učijo živeti z njo in kljub rehabilitaciji dokončati šolanje. Center je na nek način primerljiv z negovalnimi bolnišnicami za stare, ki jih uvajajo v zadnjem času. Sprejme lahko 60 otrok.

Četrtek, 22. julija

Pot je bila zabavna, med hojo smo se imeli lepo. To mi je privabilo spomin na prvo etapo do Blaguškega jezera. Takrat se še nam stanovalci niso priključili, bilo nas je le sedem. Z nami je bil tudi pesnik Andrej Rozman Roza, ki se nam je dan prej v vsem svojem čaru izkazal na odru. Krenili smo na neznano pot in seveda brez zemljevida, tudi baterije v Rozinem fotoaparatu so se kmalu izpraznile. Po kakšni uri hoje smo hoteli ubrati bližnjico, s tem pa je pot postala daljša. Izmikali smo se električnim pastirjem, vsi pobudniki moškega spola so izkusili elektrošok (samo ugibamo lahko zakaj se ženskam to ni zgodilo). Vitu je zavibriralo mednožje, je opisal. Prebrodili smo deroče reke in zaraščene kotanje, skratka premagovali podeželske ovire. Na postanku smo si privoščili kavo, kjer smo bili deležni izrednega gostoljubja; gostje v Sveti Trojici nekaj veljajo. Na končni točki so se nekateri okopali in osvežili v toplem jezeru. Kulturna prireditev je prebudila zamrznjene strasti in na koncertu smo vsi noro plesali.

Torek, 20. julija

V Lukavcih so bili prav tako gostoljubni. Njihov zavod, ki ima nekaj čez 300 stanovalk in stanovalcev, je lepo urejen. Zaposleni so bili pripravljeni za pogovor in razpravo, katere tema je bila dolgotrajna oskrba. Spraševali so se o možnostih, ki jih bo prinesel Zakon o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Zakon bi gotovo moral delovati v prid dezinstitucionalizacije. Po pogovorih z nekaj stanovalkami in stanovalci jih v grobem lahko razdelim na dve skupini: na tiste, ki si želijo drugam (domov), in na tiste, ki so sprijaznjeni z usodo življenja v zavodu. Takšna vrsta usode ne bi smela obstajati, to je eden od naših ciljev.

Nedelja, 18. julij

Začeli smo pisati zgodovina osvobajanja. Upamo, da revolucionarno. Začeli smo 677-kilometrski pohod z imenom Iz-hod (iz institucij). Hodimo, ker želimo opozoriti javnost na neustreznost velikih posebnih socialno-varstvenih zavodov, psihiatričnih bolnišnic, azilnih domov, zaporov in domov za ostarele. V začetku je vladal energično težak duh, zaznave so vonjale bojno polje. Dogajanje po obiskanih institucijah je bilo sestavljeno iz strokovnih in kulturno-zabavnih dogodkov. Za štajerski del gre posebna zahvala Izhodovcu Nejcu, ki je organiziral začetne dele pohoda. Prva etapa v Hrastovcu je bila posvečena v spomin Zoranu Sedmaku, ki je pred kratkim umrl in je bil pomemben del zgodovine dezinstitucionalizacije v Sloveniji, saj je vodil prvi tabor v Hrastovcu in vzpostavil prvo stanovanjsko skupino v Sloveniji. Prišlo je veliko ljudi, vendar premalo tistih, ki niso del "scene" - tistih, ki niso zaprti.