Dodaj nov komentar
Text Size
Dani Kavaš www.youtube.com/.../ (http://www.youtub...Na donacijskem dogodku zbiramo prispevke za počitn...
Na spletni strani društva Mostovi je pregled našeg...
Sicer kratek, a precej čustveno močan odziv koment...
Živite pa najbrž na Marsu, kjer nihče nima demence...Andrej Rozman - Roza je v Hrastovcu za Val 202 povedal, da je med stanovalkami in stanovalci veliko manj priljubljen kot v časih, ko je še kadil in jim je lahko delil cigarete. Povpraševanje po njih je namreč v ustanovi zelo veliko, zato morajo obiskovalke in obiskovalci računati na to, da jo bodo zapustili tako rekoč brez cigaret.
Iz-hod iz ustanove je prinesel opazne spremembe tudi na tem področju. "Cigaretna menjava" zdaj poteka v obe smeri. Martina in Zdravko z njimi na veliko zalagata Matjaža. Zdravko mu je v mariborski restavraciji kupil celo škatlico najdražjih - Davidoff, poleg tega pa mu je poklonil še svoj vžigalnik.
{jcomments on}
Četrtek, 5. avgusta
Etapa je bila dolga. Hodili smo po divjini dolenjskih gozdov. S prijaznega gričevja počasi prehajamo na težjo pot v smeri proti Postojni. V Ponikve smo prispeli približno ob 13:30. Zavod Prizma je razmeroma majhen. V njem je prostora za 120 stanovalcev.
V pogovoru z osebjem smo izvedeli, da jih polovica živi v dislociranih enotah. To pomeni, da so od vseh zavodov v skupnost preselili relativno največ ljudi (absolutno iz Hrastovca). Povedali so nam tudi, da se trudijo zamenjat medicinski model s socialnim. Želijo si spremeniti način dela in vanj vnesti več socialnih vsebin. Zanimivo je, da se stanovalci in zaposleni vsak dan ob 9. uri skupaj zberejo ob kavi.
Petek, 6.8.2010
Danes nas je na poti osem. Nekaj jih je moralo oditi domov. Jana je »pridelala« grd žulj, zato sta z Nejcem odšla. Nejc se bo kmalu vrnil. Vrneta se tudi Petra in Nika.
Med potjo smo vadili svojo himno.
Na današnji etapi dosežemo polovico Iz-hoda. Tako časovno kot po kilometrini. Nekateri smo že malo utrujeni. Zaradi različnih organizacijskih težav prihaja do manjših nesporazumov, ki pa so za ta del poti običajni. Nič usodnega.
Vito Flaker (po telefonu)
{jcomments on}
Sreda, 4. avgusta
Od Doba do Šentvida pri Stični je 25 km. To je bila ena daljših etap. Na srečo nam je bilo vreme naklonjeno, tako da smo pravočasno prispeli v Center za zdravljenje bolezni otrok.
Gre za manjšo ustanovo, kamor nameščajo kronično bolne otroke. Nekateri imajo motnje v prehranjevanju (predvsem prekomerno težo), drugi z izločanjem, tretji potrebujejo naprave za dihanje, dializo ipd. V ustanovi jim nudijo oskrbo bolezni, prav tako pa jih tudi učijo živeti z njo in kljub rehabilitaciji dokončati šolanje. Center je na nek način primerljiv z negovalnimi bolnišnicami za stare, ki jih uvajajo v zadnjem času. Sprejme lahko 60 otrok.
Petek, 23. julija
Še odmevajo Ernestove spiritualno poetične pripovedi, ki so nas spremljale na naši poti. Iz njegovih ust so vele podobe ljubezni, svobode, predstave vil, ki se igrajo z rožami, čudeži narave. Vidimo lahko, da tudi drugačnost najlepše oblike lahko povzroči, kot nam je povedal, nasilno ravnanje, vezanje na posteljo in druge oblike represije, vendar kljub njegovi institucionalni karieri je njegov duh ostal svoboden. Žalosti me, da je Ernest izjema med "zločinci", ki so zagrešili zgolj to, da imajo drugačne potrebe od večine. A te potrebe so le tehnično drugačne; vsak človek ima potrebo po dostojanstvu, splošni družbeni svobodi, domu.
Za vsakim ovinkom na poti so se nam pokazali novi darovi narave, lepote pokrajine in Ernest jih vsak trenutek znal blagodejno opisati. Skupina Iz-hod se je med potjo zelo povezala, prehodili smo načrtovano pot in to z medsebojno podporo, naklonjenostjo in skupnimi cilji za skupno dobro. Andreja nam je podarila zapestnice, ki spominjajo na plemenski stil. Zdaj imamo tudi simbolno materialno povezavo.
Monika Bohinec
{jcomments on}
Četrtek, 22. julija
Pot je bila zabavna, med hojo smo se imeli lepo. To mi je privabilo spomin na prvo etapo do Blaguškega jezera. Takrat se še nam stanovalci niso priključili, bilo nas je le sedem. Z nami je bil tudi pesnik Andrej Rozman Roza, ki se nam je dan prej v vsem svojem čaru izkazal na odru. Krenili smo na neznano pot in seveda brez zemljevida, tudi baterije v Rozinem fotoaparatu so se kmalu izpraznile. Po kakšni uri hoje smo hoteli ubrati bližnjico, s tem pa je pot postala daljša. Izmikali smo se električnim pastirjem, vsi pobudniki moškega spola so izkusili elektrošok (samo ugibamo lahko zakaj se ženskam to ni zgodilo). Vitu je zavibriralo mednožje, je opisal. Prebrodili smo deroče reke in zaraščene kotanje, skratka premagovali podeželske ovire. Na postanku smo si privoščili kavo, kjer smo bili deležni izrednega gostoljubja; gostje v Sveti Trojici nekaj veljajo. Na končni točki so se nekateri okopali in osvežili v toplem jezeru. Kulturna prireditev je prebudila zamrznjene strasti in na koncertu smo vsi noro plesali.
Sreda, 21. julija
Obiskali smo psihiatrično bolnišnico Ormož. Tam so nas lokalni prebivalci (s nepogrešljivo pomočjo Saške) zasuli s hrano in naši strahovi pred lakoto so bili zaman, bili smo siti do nosu. Dovolili so organizirati okroglo mizo, drugih svoboščin nismo mogli užiti. Pogovarjali smo se o alternativah prisile in zapiranja. Sodelovali so ljudje iz različnih strok, pogovor je potekal fluidno. Zaposleni pravijo, da uporabljajo prisilo v nujnih primerih, čemur pa skorajda ne morem verjeti, saj sem iz mnogih ust, ekspertov z izkušnjami, slišala grozljive zgodbe o nasilju in prisili ter nečloveških odnosih. Izhodnik, ki se nam je priključil, je pripovedoval o ormoški bolnišnici, osnova vseh pripovedi je bilo nasilje, manipulacija in hierarhični odnosi. Sprašujem se, ali lahko kljub vsem oviram, ki onemogočajo dezinstitucionalizacijo v sistemu zdravstvenega in socialnega varstva, sploh pomislimo, da bo kakšen medicinski center moči zmogel ponotranjiti idejo demokratičnega duševnega zdravja.
Torek, 20. julija
V Lukavcih so bili prav tako gostoljubni. Njihov zavod, ki ima nekaj čez 300 stanovalk in stanovalcev, je lepo urejen. Zaposleni so bili pripravljeni za pogovor in razpravo, katere tema je bila dolgotrajna oskrba. Spraševali so se o možnostih, ki jih bo prinesel Zakon o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Zakon bi gotovo moral delovati v prid dezinstitucionalizacije. Po pogovorih z nekaj stanovalkami in stanovalci jih v grobem lahko razdelim na dve skupini: na tiste, ki si želijo drugam (domov), in na tiste, ki so sprijaznjeni z usodo življenja v zavodu. Takšna vrsta usode ne bi smela obstajati, to je eden od naših ciljev.
Ponedeljek, 19. julija
Na pot proti Lukavcem smo povabili tudi stanovalce in stanovalke zavoda Hrastovec, vsaj tiste, ki smo jih uspeli spoznati, saj na oddelke nismo imeli dostopa, pa tudi urediti izhod stanovalcev ni bilo preprosto. Kljub temu so se nam pridružili Ramiza in Zdravko, ki bi rada samostojno živela v Ljubljani, ter Ernest, ki rad hodi, posluša glasbo in uživa v naravi ter svobodi. Pridružili se nam bosta tudi Darinka in Martina.
Monika Bohinec
{jcomments on}
Nedelja, 18. julij
Začeli smo pisati zgodovina osvobajanja. Upamo, da revolucionarno. Začeli smo 677-kilometrski pohod z imenom Iz-hod (iz institucij). Hodimo, ker želimo opozoriti javnost na neustreznost velikih posebnih socialno-varstvenih zavodov, psihiatričnih bolnišnic, azilnih domov, zaporov in domov za ostarele. V začetku je vladal energično težak duh, zaznave so vonjale bojno polje. Dogajanje po obiskanih institucijah je bilo sestavljeno iz strokovnih in kulturno-zabavnih dogodkov. Za štajerski del gre posebna zahvala Izhodovcu Nejcu, ki je organiziral začetne dele pohoda. Prva etapa v Hrastovcu je bila posvečena v spomin Zoranu Sedmaku, ki je pred kratkim umrl in je bil pomemben del zgodovine dezinstitucionalizacije v Sloveniji, saj je vodil prvi tabor v Hrastovcu in vzpostavil prvo stanovanjsko skupino v Sloveniji. Prišlo je veliko ljudi, vendar premalo tistih, ki niso del "scene" - tistih, ki niso zaprti.
Izjava ob okrogli mizi »birokratizacija socialnega dela«, Stara Gora, avgust, 20010
V zadnjem času smo priča pospešeni birokratizaciji socialnega dela. To je sicer del vsesplošnega prenormiranja in čezmerne regulacije življenja v družbi nasploh. Je pa to tudi posledica posebnih procesov v socialnem delu. Inšpekcijo na primer zanima predvsem urejenost papirjev in pravilna izpeljava upravnih postopkov, manj pa sama metodika dela in zadovoljstvo in realno izboljšanje položaja uporabnikov. Tudi v nevladnih organizacijah jemlje socialnim delavcem čas za delo z ljudmi izpoljnevanje raznih obrazcev za prijavljanje, evaluacijo in poročanje o projektih. Socialni delavci in drugi v socialnem delu imajo čedalje več obvez izpoljnjevanja različnih evidenc, ki pa navadno ostanejo neobdelane. Bati se je, da s pričakovano koncetracijo upravnih opravil na centrih za socialno delo, utegne pomen uradniškega pristopa povečati.
Socialno delo nujno in po definiciji vsebuje tudi element uradnega in virtualnega vpisovanja v registre pravic in posameznih drugih pravnih in upravnih proces, ki jih država vodi za ali tudi včasih proti posamezniku. Nujno je pri uveljavljanju pravic tudi upravno in administrativno delo.
Področje zdravil obljublja velik napredek pri teh zdravilih, govorijo o ravnovesju kemikalij v možganih, hkrati pa ni povsem jasno, kako in zakaj zdravila delujejo. Nenehno se pojavljajo nova zdravila v novih oblikah, kljub temu da ne vemo, zares kako delujejo in kaj pravzaprav zdravijo.
Vedno bolj v zvezi z zdravili govorimo o biološkem nivoju, pozabljamo pa na vse drugi ravni delovanja in učinkovanja (čustveno, socialno, doživljajsko, fizično…). Tako tablete postajajo edini način delovanja v neki stiski.
Tablete so instant rešitev, odgovor na neko stisko, ki je v resnici obsežnejšnega in širšega značaja.Izkušnje jemanja zdravil so tako pozitivne kot negativne. Zdravila seveda nekaterim pomagajo in sami pravijo da brez njih ne bi mogli funkcionirati. Pojavlja pa se veliko neprijetnih posledic. Te bi lahko razdelili na posledico samega jemanja zdravil druge pa na stranske učinke.
{jcomments on}Gostje okrogle mize so bili Mateja Nagode, Maja Zupančič, Jože Primožič in Katja Vipotnik.
Zakon o osebni asistenci naj bi omogočil ljudem vrnitev v skupnost. Tovrstne storitve so se do sedaj izvajale mimo zakonodaje, večinoma preko javnih del, organizirala pa so jih razna društva s področja hendikepa. Osebnih asistentov je bilo v preteklih letih približno 400, nova zakonodaja pa bo omogočila širitev.
Okrogla miza je potekala popoldne v Centru za zdravljenje bolezni otrok v Šentvidu pri Stični.
Gostje so bili: Majda Struc (generalna sekretarka Zveze prijateljev mladine), Vlasta Nussdorfer (generalna sekretarka Društva Beli obroč), Darja Budja (zastopnica na področju uševnega zdravja), Damjan Habe (vzgojitelj v Mladinskem domu Jarše – Stanovanjska skupina Kokos) in Magdalena Urbančič (direktorica Centra za zdravljenje bolezni otrok).
Majda Struc je opisala zagovorništvo otrok na splošno. Kaj je delo zagovornic in zagovornikov, kako poteka, katera so temeljna načela ipd.
Udeleženci okrogle mize o stanovanjskih skupinah na sedežu Ozare – Ptuj ob prehodu Iz-hoda smo 23. julija 2010 ugotovili:
Da so stanovanjske skupine kot način in oblika organizacije opravile pomembno vlogo v procesu ustvarjanja mreže skupnostnih služb in dezinstitucionalizacije, vendar smo zanemarili njihov izvoren pomen prehoda iz institucije v samostojno življenje in so sčasoma postale način stalne nastanitve ljudi z dolgotrajnimi stiskami.
Da bi ustvarili bolj bogato paleto različnih načinov nastanitvene oskrbe in da bi stanovanjske skupine imele res prehoden značaj, ovirajo neustrezni načini financiranja, pomanjkanje služb, ki zagotavljajo možnost samostojnega življenja doma, materialna in socialna stiska uporabnikov in njihovih svojcev (dolgovi, izvršbe, osamljenost, ipd.), ki se tako zatečejo v stanovanjske skupine, in ideologija strokovnjakov, uporabnikov in svojcev, ki temelji na predpostavkah pokroviteljstva in predsodkih o nezmožnosti ljudi v stiski.
Gostje okrogle mize so bili Vito Flaker (FSD), Simona Ratajc (predsednica Društva socialnih delavcev in delavk), Edo Belak (predsednik Šenta) in Borut Kočar (član Društva Mostovi).
Vito je v začetku predstavil Zakon, njegova poglavitna izhodišča ter spremembe, ki jih prinaša. Z Zakonom o duševnem zdravju se je uveljavil zastopnik na področju duševnega zdravja. Prav tako smo z Zakonom vzpostavili vlogi koordinatorja obravnave v skupnosti ter koordinatorja nadzorovane obravnave v skupnosti. Prepovedana je uporaba psihokirurgije, uporaba elektrošokov ter uveljavljen nadzor nad predpisovanjem zdravil itd. Kljub temu je v skladu z Zakonom legalizirano zapiranje še vedno boljše kot da bi se strokovnjaki zavezali k strokovni pomoči. To področje še ni bilo zakonsko urejeno, zato bo Zakon deloval v praksi tako, kot se ga bo razumelo in prakticiralo. Izkušnje bodo pokazale, kaj bi bilo potrebno spremeniti in kaj dodati. Temu bodo sledile spremembe Zakona.
Gostje na okrogli mizi so bili Bodgan Dobnik (predsednik Društva Ozara), Petra Videmšek (Fakulteta za socialno delo), Nika Cigoj Kuzma (predsednica Društva Mostovi), Borut Kočar (član Društva Mostovi), Joc Podlesnik (član Društva Mostovi), Zdenka Kosar (vodja stanovanjskih skupine v Ozari), Vito Flaker (Fakulteta za socialno delo).
Bogdan Dobnik je kot gostitelj na začetku predstavil delo Društva Ozara ter izpostavil problematiko, ki se tiče stanovanjskih skupin. Društvo Ozara izvaja tri programe: program stanovanjskih skupin, program zaposlitvene rehabilitacije ter program dnevnega centra. Pri financiranju programov se soočajo s problemom financiranja, saj obstajajo za pridobitev kakšne investicije nerealni pogoji (120 ljudi /enega zaposlenega).Gostje na drugi okrogli mizi, ki je potekala v Hrastovcu na temo Medikametalizacija sodobne družbe so bili Boštjan Slatnar, Vesna Švab, Darja Budja, Inge Mesarec ter Bogo Kranjc.
Boštjan Slatnar je predstavil sociološki vidik uporabe zdravil v sodobni družbi. V neoliberalizmu je pojem fleksibilnosti sestavljen iz treh vidikov, in sicer iz časa (kratkotrajne naloge, razmerja mobilnost), talenta oziroma potencialnosti in odrekanje zgodovini.Izpostavil je predvsem pojem potencialnosti.Gostje okrogle mize so bili Srečko Pavlič (predstavnik SVZ Hrastovec), Nika Cigoj Kuzma (FSD, predstavnica društva Mostovi), Katjuša Nadižar Habjančič (predstavnica MDDSZ), Luj Šprohar (predstavnik MZ), Elvira Delič (predstavnica društva Altra) in Vito Flaker(FSD).
Srečko Pavlič je pozdravil akcijo skupine IZHOD, saj naj bi ta pripomogla k senzibilizaciji javnosti ter skupni odgovornosti za ljudi, zaprtimi za zidovi institucij.
Nika Cigoj Kuzma je predstavila pomen dezinstitucionalizacije predvsem iz uporabniške perspektive. Poudarila je socialno izključnost človeka, ki nastane zaradi hospitalizacije. To je posledično lahko izguba stanovanja, izguba pravice do dela, izguba volje do življenja ter pasivnost. V zvezi z dezinstitucionalizacijo je izpostavila stanovanjske skupine, ki pa so žal, namesto da bile le prehodne oblike bivanja, postale male institucije s hišnim redom in pravili.
