Text Size
Kljub temu, da je preselitev štirih bivših stanovalcev podprlo ministrstvo, profesorji na fakulteti za socialno delo, mednarodna javnost, da so jo podprli nekateri domači psihiatri, večina koordinatorjev na centrih za socialno delo, številni delavci na področju duševnega zdravja in mnogi drugi, smo ugotovili, da je praktično nemogoče preseliti se iz zavoda, če človek nima za to svojih sredstev ali velikega števila prijateljev in da obstaja večje število ovir. Ugotovili smo, da:
zakonodaja ne omogoča preselitev iz zavodov;
nekateri delavci na centrih za socialno delo so brez stika z uporabnikom zmožni odločiti, da mora ostati v zavodu ali se vanj vrniti in da mu bo tam lepše;
so zavodi reagirali »užaljeno« na preselitve, kot nezaupnico na njihovo delo; namesto da bi preselitve spodbujali, jih niso hoteli podpreti;
zavode silijo razumeti pojem varovanega oddelka kot dolžnost zapiranja;
nekateri psihiatri odklanjajo sodelovanje pri preselitvah, kljub temu da njihova ustanova zagovarja skupnostno psihiatrijo;
nekateri psihiatri ne upoštevajo volje uporabnikov in ovirajo stike uporabnikov z zastopniki;
različni strokovnjaki dajejo prednost odločitvi skrbnikov pred željami uporabnikov, da dajejo pravilom prednost pred pravicami ljudi;
Socialna zbornica ocenjuje program preselitev v skupnost kot strokovno neutemeljen in neustrezen;
je izredno težko zagotoviti stanovanja za preselitve – ministrstvo pristojno za socialo jih nima, pravila stanovanjskih skladov diskriminirajo ljudi v ustanovah (so brez družine) – hkrati pa je veliko stanovanj praznih …;
nekatere nevladne organizacije odpovejo, ko gre za blagostanje njihovih uporabnikov, da se ukvarjajo z njimi, ko ne potrebujejo pomoči in podpore, ko pa jo rabijo, pa jih napotijo v bolnišnice ali zavode;
so nekatere občine pripravljene plačevati več za to, da so njihovi občani v zavodih, kot bi bile pripravljene plačevati, da se preselijo v skupnost;
se nekateri socialni in zdravstveni delavci bojijo tvegati in sodelovati pri preselitvi, saj če so uporabniki »na hladnem«, v zavodu, zanje nimajo prav nobene odgovornosti.
Ugotovili smo, da je potrebno reorganizirati in korenito spremeniti delo v socialnem in zdravstvenem varstvu.
Lani smo hodili po Sloveniji, da bi obsodili obstoj totalnih ustanov, letos pa moramo obsoditi kar celoten sistem, ki onemogoča preselitve in s tem podpira institucionalno varstvo in onemogoča oskrbo v skupnosti.
Če Slovenija, ki se je s številnimi mednarodnimi in domačimi dokumenti zavezala k procesu dezinstitucionalizacije, ni sposobna v osmih mesecih v celoti, trajno in vzdržno preseliti v skupnost štirih oseb, nas lahko upravičeno skrbi za usodo nekaj deset tisočih, ki še ždijo po različnih institucijah.
Več kot pol leta po Iz-hodu smo videli, da se je nemogoče preseliti iz zavoda. Vsakdo, ki bi v tem trenutku pristal v zavodu, bo tam verjetno tudi ostal. Naša zakonodaja ne omogoča preselitev, ne zagotavlja sredstev za življenje v skupnosti. Spodbuja in financira gradnjo novih ustanov, financira življenje v institucijah, preprečuje inovativne projekte.
To smo videli tudi lani na Iz-hodu. Skoraj vsaka druga ustanova, ki smo jo obiskali, je bila v prenovi ali ravnokar prenovljena. Trenutni sistem socialnega in zdravstvenega varstva je še naprej pripravljen namenjati investicije v gradnjo velikih stavb in graščin. Pomembne so investicije v zidove, v ljudi in v skupnost očitno nihče ne investira.
V lanskem letu se je komaj uspelo preseliti štirim osebam. Zato, da so to dosegli, so morali prehoditi 700 kilometrov, na preselitvi je moralo intenzivno delati vsaj šestnajst ljudi več kot pol leta. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pa je brez težav v lanskem letu razpisalo 450 novih mest za institucionalno varstvo. Tako, da lahko rečemo, da se je lani, na štiri osebe, ki so se preselile iz zavodov, vanje na novo vselilo 450 oseb. Če bomo tako nadaljevali, bo kmalu več ljudi v institucijah kot zunaj.
Dokler bomo investirali v gradnjo novih ustanov, dokler bomo vlagali v obnovo starih, ne bo možen premik v skupnost. Potrebno je vlagati v navadna stanovanja in ne obnavljati graščin in hotelov Ž kategorije. Sredstva je potrebno preusmeriti v ljudi, v njihova življenja, v njihov napredek. Tega se moremo lotiti resno, korenito, dosledno in načrtno.
Potrebujemo nacionalni program dezinstitucionalizacije, ki mora predvideti vzpostavitev mehanizmov, ki bodo vsakomur omogočali vrnitev v domače okolje. Ad hoc preselitve, ki temeljijo predvsem na prostovoljnem delu aktivistov, niso dovolj, ne zagotavljajo pravice do življenja v skupnosti vsakomur, ampak le peščici, ki so se slučajno znašli na pravem mestu v pravem trenutku, pa še tem na način, ki je negotov.
Nacionalni program in akcijski načrt dezinstitucionalizacije sta zahtevi, ki ju Iz-hod postavlja oblastem letošnjem letu. Zahtevamo, da še letos pripravijo načrt in zaženejo proces. Z ustreznimi spremembami zakonodaje pa naj nemudoma zagotovijo financiranje oskrbe v stanovanjskih skupinah in samostojnih stanovanjih.
Konkretno predlagamo:
ustanovitev nacionalnega sveta za dezinstitucionalizacijo, ki ga bodo sestavljali priznani strokovnjaki za tovrstne spremembe, uporabniki, svojci in tuji svetovalci;
zamrznitev širjenja institucionalnih kapacitet in načrt zmanjševanja kapacitet z jasnimi cilji in roki;
podroben načrt nadomestnih oblik oskrbe;
ustanovitev javnega zavoda za preseljevanje ljudi iz zavodov;
zagotovitev stanovanjskega fonda za samostojno življenje – ustanovitev stanovanjskega sklada za ranljive skupine ali celo posebnega za preselitve iz zavodov;
določitev vrstnega reda in dinamike razgradnje posebnih zavodov;
takojšnjo določitev pilotskega projekta spremembe nekega zavoda v skupnostne službe;
določitev zgornje meje trajanja bivanja v stanovanjskih skupinah kot prehodni strukturi in omogočanje bivanja v stanovanjih na podlagi stanovanjske pravice namesto dogovora o izvajanju oskrbe;
zagotovljanje uporabnikom stanovanjskih skupin izbiro izvajalca oskrbe, ne glede na formalnega najemnika stanovanja;
financiranje storitev skupnostne oskrbe v tolikšni meri, kot jo človek potrebuje, pri čemer sredstva sledijo uporabniku (ne uporabnik sredstvom) tja, kamor se odloči iti;
sankcioniranje tistih »strokovnih« dejanj, ki dejavno onemogočajo odločanje uporabnika in mu kratijo življenje v skupnosti.
Tega ne moremo storiti mi kot prostovoljci in aktivisti. Tega se mora lotiti država in stroka. Mi lahko samo še naprej opozarjamo na slabosti sistema in konkretne kršitve pravic do življenja z drugimi.
To bomo storili tako, da bomo v naslednjem obdobju obiskali ustanove in organe, ki smo jih našteli, in se z njimi pogovarjali o razlogih za njihovo ravnanje. Tako, da bomo poročali o svojih izkušnjah in s seboj vabili tiste, ki morajo o tem poročati. Poročali bomo zainteresirani domači in mednarodni javnosti in bomo za uveljavitev uporabili ustrezna strokovna, pravna in politična sredstva.