Text Size
Naslov članka »Privoščite jim vas plenice« obljublja opis zgodnjega otroštva, a podnaslov z omembo zavarovalnice, v trenutku zabriše morebiten bralčev sen o prvem obdobju življenja. Kombinacija sporočil v naslovu in podnaslovu je vsekakor zbudila mojo pozornost in posledično prebiranje članka. Na tem mestu bi lahko rekli, da je bil glavni namen dosežen. Novinarki je uspelo pridobiti še eno bralko, ki se je poučila o nehumanem ravnanju zavarovalnice in jo prepričati, kako, s strogim odmerjanjem uporabe plenic, zavarovalnica stanovalcem zavodov onemogoča človeku dostojno življenje. Pa je bil učinek poročanja novinarke prav nasproten. Po eni strani sem bila razočarana nad površnim poročanjem in nerazumevanjem uporabe plenic pri odraslih, a po drugi strani me je članek prepričal, da se na zapis odzovem in predstavim malce širše razumevanje zapisane teme.
Plenice so v prvem obdobju našega življenja pripomoček, s katerim postopoma spoznavamo, da je izločanje del našega življenja. Z odraščanjem nekateri prej, drugi kasneje, spoznavajo, da je slednje možno in mogoče tudi brez plenic. Enega od prvih korakov na poti odraščanja torej doživimo, ko ugotovimo, da plenic ne potrebujemo več. A glej ga zlomka. V zadnjem obdobju življenja so plenice spet center našega vsakdana. V večjih dimenzijah, v privlačnih embalažah, reklamirajo jih na televiziji, v časopisih, kupimo jih lahko pri najboljšem sosedu in ko nabavljamo v lekarni pripomočke za lajšanje bolečin ob gripi in prehladu, se nam na plakatu smehlja priletna ženska, zadovoljna, ker uporablja plenice. Si ne bi kar tako, za vsak slučaj, nakupili še en zavitek plenic? »Ne, hvala, jih še ne potrebujem«, vam roji po glavi. Pravzaprav bi bilo bolje, če bi rekli, da jih ne potrebujete več.
Tako nekako, s pridihom sarkazma, se naše življenje dandanes suče okoli plenic. Mladost in starost preživljamo v plenicah, smo odvisni od drugih, nesamostojni, potrebujemo oskrbo, strokovno pomoč, institucije, zavode. Plenice so pripomoček, s katerim starost povezujemo z mladostjo, stare ljudi pa primerjamo z otroci. Pred kratkim mi je prijateljica pripovedovala, da njena mama, stara 79 let, obiskuje vrtec. Presenečeno sem jo vprašala, kdaj so pridobili novega družinskega člana, saj sem predvidevala, da ima njena mama stik z vrtcem zaradi vnuka ali vnukinje. Pa sem jo spravila v precejšnjo zadrego, saj ni govorila o naraščaju, ampak o tem, da mama obiskuje dnevno varstvo, ker ima demenco. »Tam je tako, kot v vrtcu. Pa pripeljem jo tja zjutraj in pridem iskat po koncu šihta,« mi je hitela pripovedovati. Grozno! O uporabi plenic nisva utegnili spregovoriti, a kar želim poudariti je to, kako hitro stare ljudi oropamo življenjskih izkušenj, znanja, modrosti in razvrednotimo vse kar so v življenju dosegli. Le čemu in zakaj? Odgovorov je več. Najverjetnejši pa tiči v tem, da jim s tovrstnim pomilovanjem preprosto odvzamemo moč, odločanje o svojem življenju, lahko jih postavimo v vrtec za odrasle, v domove za stare, v institucije, v zavode.
In prav v zavodih je uporaba plenic nehumana, smo prebrali. Žal izredno težko povsem odmislim krivdo zaposlenih, tako kot je to storila novinarka, in jo naprtim zgolj zavarovalnicam. Organizacija dela, kadrovske omejitve, prevladujoči medicinski model oskrbe, preveliko število stanovalcev, kolektivna oskrba, so ključni dejavniki, zaradi katerih je število plenic, ki jih odmerja zavarovalnica, premajhno. So tudi ključni dejavniki, ki življenje v zavodih ustvarjajo nehumano, neprilagojeno potrebam posameznika in brišejo človeka dostojno življenje.
Ravnanje zavarovalnice lahko razumemo kot spodbudo, da se razmere v zavodih začnejo spreminjati. Zgolj tri plenice na dan narekujejo individualiziran pristop, organizacijo dela, ki v ospredje postavlja stanovalca, z vsemi svojimi potrebami, željami in interesi. In to podpira tudi stroka, pravijo na zavarovalnici. Kaj torej še čakamo? Sistematično ukvarjanje z inkontinenco?
Doc. dr. Jana Mali Ljubljana, 17.12.2010
Komentarjev
Objavljeno dne
Feb 24, 2011Objavil
Živite pa najbrž na Marsu, kjer nihče nima demence in ni še nikdar slišal, kakšni so njeni telesni simptomi in kaj pomeni, če možgani postopoma odmirajo. Lepo je v humanističnem vesolju, malo bereš, pa kaj napišeš, za probleme so pa drugi krivi.
Objavljeno dne
Feb 25, 2011Objavil
janaSicer kratek, a precej čustveno močan odziv komentatorja (ke) objave razumem kot odraz stiske, v kateri se nahaja zaradi oskrbovanja osebe z demenco. Precej dobro poznam demenco, saj sem delala z ljudmi z demenco. Predlagam branje monografije Demenca – izziv za socialno delo, ki sva jo uredili z Vido Miloševič Arnold. Pravkar je izšel ponatis knjige. V njej ni samo kritika in pisanje »kar tako«, ki ga očitate. V knjigi najdete opis oskrbe oseb z demenco z vidika socialnega dela in možnosti za komplementarno sodelovanje medicine in sociale (več informacij najdete na www.fsd.si/knjizne_izdaje/).
Doc. dr. Jana Mali