Text Size
Iz-hodu se je pridružilo šest stanovalcev zavodov in pet stanovalcev stanovanjskih skupin. Skupaj jih je torej bilo enajst, od tega se je življenje spremenilo le štirim. Štirje stanovalci zavodov so ostali v Ljubljani.
Oskrbo za bivše stanovalce zavodov zagotavlja Agencija IN. Druge nevladne organizacije so bile na deklarativni ravni sicer pripravljene sprejeti Iz-hodovce. Ko smo jih poklicali, so bile vse zasedene, po drugi strani pa Iz-hodovci niso dosegali njihovih standardov. Niso si (še) znali skuhati, pospraviti in podobno.
Prehodna rešitev za štiri, ki so ostali, je bila, da smo se z zavodi, kjer so pred tem živeli, dogovorili, da postane Agencija IN njihova podizvajalka in jim zagotavlja oskrbo. Zavodi so sicer že na začetku imeli pomisleke nad preselitvijo njihovih stanovalcev. Nekateri so že pred tem bili v skupnosti, pa so se vrnili v zavod, zato so dvomili, da jim bo tokrat uspelo. Zavodi so na preselitev njihovih stanovalcev pristali, saj nam je v tistem trenutku ob strani stalo Ministrstvo za delo, ki je podpiralo Iz-hodovce. Druge možnosti skorajda niso imeli. Če te podpore ne bi imeli, si lahko samo predstavljamo kaj se bi zgodilo. Kako lahko človek živi zunaj brez podpore MDDSZ, gibanja, ogromnega števila prijateljev?
Po preteku dogovorjenega časa so zavodi, kljub temu, da še nismo uresničili nadomestnega načrta, sodelovanje prekinili. Res je, da je bilo tako dogovorjeno, a bi lahko dogovor podaljšali.
Tam se vključujejo v gospodinjska opravila, v skrb za stanovanje in skupno življenje. Pri tem jim pomagajo delavci agencije in prostovoljci Iz-hoda. Navadno imajo veliko obiskov. Nekateri uporabniki so želijo zaposliti in se vključujejo v programe zaposlitvene rehabilitacije, drugi se želijo preseliti in načrtovalke vztrajno opominjajo na svoje cilje in potek njihovega uresničevanja, nekateri so končno našli družbo, ki jim ustreza – in ta družba niso ljudje Iz-hoda, osebje ali študentke s Fakultete za socialno delo, je družba, ki jo spoznaš zunaj »v lajfu«. Začeli so živeti navadno življenje, se boriti.
Pogosto gredo sami ali s prijatelji v mesto, na kakšen dogodek, pogosto zaidejo na Fakulteto za socialno delo, še bolj pogosto v sosednji lokal. Okolica faksa je skorajda postala nevidni dnevni center za Iz-hodovce. Tam jih vsi poznajo, ljudem pogosto polepšajo dan. Hodijo v družabne in socialne centre, na primer Rog, kjer so postali del centra. So na sestankih, se družijo z Afričani, Bosanci, Kazahi..., žurajo z njimi. Manu Chao jih je povabil na koncert.
Nedvomno so se vsi bivši stanovalci po Iz-hodu zelo spremenili. Ko smo z njimi, ne poslušamo več vedno istih vprašanj ali vedno istih nesrečnih zgodb. Pogovarjamo se lahko o različnih dogodkih v njihovih življenjih. Začeli so se pogovarjati in spoznavati nove ljudi. Začeli so skrbeti za svoje gospodinjstvo, pa tudi zase. Postali so veliko bolj odločni, ni jim več vse dobro. Znajo se upreti in zahtevati svoje. Ne briga jih več toliko kaj bodo rekli strokovnjaki.
Ninova (izmišljeno ime) zgodba je še posebej neverjetna. Odkar ga poznamo, je vsakega, ki ga je srečal, vprašal: »Kdaj bom šel v Ljubljano?« O čem drugem se ni hotel pogovarjati. Po skoraj tridesetih letih je spet v Ljubljani. Zdaj ga bolj zanima, kdaj bo šel na svoje, pa kdaj bo šel h komu na obisk, pa kako bo koga povabil na kavo in podobne stvari. Ko omenimo Hrastovec, izgubi nasmešek in povesi obraz. Zdi se kot, da odmisli vse okrog sebe in se zgubi v svojem svetu. Včasih pa tudi reče »Ne, ne, ne grem več v Hrastovec« in se potem nasmeje. Pod nobenim pogojem se noče vrniti nazaj v SVZ Hrastovec. V Ljubljani mu je boljše, vsak teden pride brat na obisk. V Hrastovcu ga je videl nekajkrat na leto. Spoznal je nove ljudi. Ker ima mobitel jih lahko večkrat pokliče in gredo na pijačo.
Stanovanje, hrano in oskrbo si delno plačujejo sami, s pokojninami, delno jim jo doplačujejo občine. Del oskrbe plača program MDDSZ. Kako bo potekalo v prihodnje, je negotovo. Sredstev za zagon novega življenja na kvalitetnejši način je premalo. Ker vsa sredstva prihajajo z zamikom, nekatera tudi polletnim, delo temelji predvsem na zavzetosti delavk, solidarnosti celotne skupine Iz-hod, na pogumu in zavzetosti študentk in študentov in na prostovoljnemu delu.
Brez prostovoljnega dela bi se verjetno že vsi štirje Iz-hodovci vrnili v zavode. Prostovoljci opravijo skoraj četrtino dela. Veliko prostovoljnega dela opravijo ljudje, ki so jih spoznali na Iz-hodu in so se z njimi spoprijateljili.
Za financiranje oskrbe štirih Iz-hodovcev, ki so sedaj v oskrbi agencije, so se morali pogajati MDDSZ, Iz-hod in agencija. Vsega skupaj približno šestnajst ljudi, med temi so bili tudi osebe, ki imajo pomemben vpliv na področju socialnega varstva. Izkupiček je bil klavrn. Za tri stanovalce občine financirajo oskrbo, seveda ne v celoti. Ena občina je zagotovila, da bo plačevala toliko, kolikor bivši stanovalec potrebuje, dve pa manj, kot bi plačevale za zavodsko oskrbo. Za enega se z občino še pogajamo.
Slednja občina zahteva od Agencije »pravno podlago« za izplačevanje. Pri tem je jasno, da ima vsaka občina pravico zagotavljati dodatne oblike socialne varnosti za svoje občane, poleg teh, ki jih je dolžna. Tudi CSD iz te iste občine ima pomisleke ne da bi se z bivšim stanovalcem zavoda pogovorila o njegovi preselitvi v Ljubljano. Pravijo, da mu je bilo v Hrastovcu čisto lepo, morda še lepše kot v Ljubljani. Socialna delavka ga verjetno ni obiskala v Hrastovcu, sicer bi vedela, da je stalno spraševal po tem, kdaj se bo lahko preselil v Ljubljano. Gotovo ga ni obiskala v Ljubljani, da bi videla, kako živi. Slišali smo tudi, da je uradno stališče centra, da je zavodska oskrba boljša kot življenje v skupnosti.
Velik del svojega časa porabijo delavke za urejanje zadev z občinami, centri, zavodi itn. namesto, da bi ga posvetile delu z uporabniki.
Pri ostalih centrih smo naleteli na razumevanje in podporo, ravno tako pri občinah. Dve sta se še posebej zavzeli za svoja občana, vidita smisel v razvijanju skupnostne skrbi in si ne želita, da bi se vrnili v zavod.
Ostali uporabniki so se morali vrniti v zavode oziroma ostati v stanovanjskih skupinah. Eno so starši kljub obljubi, da bo pri njih, čez noč odpeljali v zavod in jo tam pustili. Pri tem je osebje zavoda in centra zagovarjalo pravico staršev, da odločajo o usodi udeleženke Iz-hoda, njihovo voljo predpostavilo želji stanovalke in njeni naravni pravici, da živi z drugimi ljudmi. Druga se je tja vrnila, ker so ji starši obljubili, da jo bodo za novo leto za vedno vzeli domov, a je žal še vedno v Hrastovcu.
Stanovalci stanovanjskih skupin so bili primorani tam ostati, ker ni na voljo stanovanj zanje, ravno tako je bilo nemogoče urediti prenos financiranja na drugo organizacijo, ki bi jim pomagala pri iskanju samostojnega stanovanja.
Seveda so tam še vedno nezadovoljni s stanovanjsko oskrbo in odnosom osebja. Večinoma v stanovanjskih skupinah živijo ljudje, ki potrebujejo storitve le občasno. Znajo poskrbeti zase in so precej samostojni. Storitve, ki bi jih potrebovali, večinoma ne dobijo. Ko bi potrebovali pomoč za preselitev iz stanovanjske skupine, navadno rečejo, da ne morejo nič narediti. Ko so v krizi, jih dajo v bolnišnico, ker krizne intervencije niso v njihovem programu.
Eden izmed Iz-hodovcev, ki živi v neki nevladni organizaciji, je imel krizo, pa je šel v bolnišnico. Po nekaj dneh se je odločil, da gre domov. Društvo je takoj sklicalo timski sestanek, ker ni spoštoval dogovora, saj ni sodeloval v zdravljenju in prostovoljno prekinil zdravljenje. Na sestanek je kot zagovornike povabil nekaj prijateljev iz Iz-hoda. Na sestanku je dovolj jasno povedal, da potrebuje pomoč in da se noče vrniti v bolnišnico, a je socialna delavka društva povedla, da tega ni v njihovem programu in mu ne morejo ugoditi. V stanovanjski skupini delajo namreč samo od osmih do štirih – trikrat na teden in nič več. Končni dogovor je bil absurden. Društvo ne bo ničesar naredilo, še naprej pa bo prejemalo oskrbnino, krizni tim pa naj bi organizirala agencija. Ker se je članom kriznega tima zdelo, da uporabnik ne potrebuje nekoga ob sebi 24 ur dnevno, je bil nekaj časa tudi sam. V tem času so z društva poklicali dva rešilca z zdravnico in policijo in prepričali uporabnika, da gre prostovoljno na zaprti oddelek.
Na ovire smo naleteli tudi, ko smo želeli izvesti preselitve v samostojna stanovanja. Ne samo, da sistem ne zagotavlja vsakomur sredstva za življenje v skupnosti, še več – lokalne in državne oblasti lahko odločajo, kje v skupnosti bo človek živel in kdo bo zagotavljal njegovo oskrbo. Ko smo zaprosili neko občino za prenos financiranja z neke nevladne organizacije na agencijo, ki bi skupaj z uporabnikom izpeljala njegovo preselitev v samostojno stanovanje in mu nato tam zagotavljala oskrbo, so odgovorili, da to ni mogoče. Odgovorili so, da bo uporabnik izgubil pravico do sredstev za oskrbo, če zamenja nevladno organizacijo. Četudi uporabnik ni zadovoljen z življenjem v nekem društvu in, če to dela slabo, mora tam ostati ali iti na cesto.
To je torej realnost na področju socialnega varstva. Uporabniki lahko izbirajo med zavodom, življenjem v stanovanjskih skupinah, kjer so nezadovoljni, življenjem v popolni revščini, brez kakršne koli oskrbe ali brezdomstvom. To je v nasprotju z enim od glavnih vodil Resolucije nacionalnega programa socialnega varstva, ki prav kot enega od glavnih ciljev razvoja navaja možnost uporabnikove proste izbire.